Indonezija, Flores – Zmaji, pivo, narava in najlepši razgledi ob obali Floreškega morja

To je Don.
“Don mu je ime. A veš – Don – tako kot v don’ know, don’ understand in don’ care.” Tako je v turističnem centru pred ogledom slapa Cunca Wulang najinega vodiča predstavil gospod, ki je pobral vstopnino za slap.

Uvod v potovanje po Floresu – indonezijske “šege in navade”

Sodeč po internetnih mnenjih obiskovalci tega slapa, ki je od Labuan Bajo, glavnega mesta upravne enote Manggarai Barat na zahodnem delu indonezijskega otoka Flores oddaljen kakšnih 30 kilometrov, nad plačilom sploh ne nizke vstopnine niso navdušeni. A domačinom je za to prav vseeno. Če hočeš videti slap, boš plačal vstopnino. V ceno je vštet obvezni lokalni vodič, ki te pripelje do ogledne točke. Njegova prisotnost je sicer popolnoma nepotrebna. Do slapa namreč vodijo urejena betonirana pot in vzdrževani viseči mostovi.

Poleg tega Don razen nekaj nujnih fraz niti ni znal angleško. Ampak to je Indonezija. Če si nočeš pokvariti dopusta, ker si se z domačini zapletel v že v naprej izgubljeni prepir zaradi denarja, je najbolje, da se kar takoj sprijazniš, da tako pač je.

Tako kot vedno, ko potujem v meni sicer zelo ljube kraje jugovzhodne Azije (v Indonezijo tokrat že petič), sem si tudi tokrat že na 13-urnem letu iz Istanbula do Jakarte ponavljala mantro, da te v Aziji pač vedno nategnejo. In to vsakič na tako domiseln način, da dojameš šele, ko je že zdavnaj prepozno. Najbolj boli, ko te – od več urne naporne poti še povsem zmačkanega in na „lokalne navade“ neprilagojenega – oberejo prvič.

Po Floresu z motorjem – prva postaja: Cunca Wulang

Tokratni ognjeni krst se je domnevno zgodil že tretji dan. Na prvi postaji dvotedenskega potovanja po Floresu in sosednjih otokih na vzhodnem delu Indonezije.

Šlo je takole:

Takoj po pristanku v Labuan Bajo sva že prvi večer na glavni mestni ulici najela skuter. Naslednji dan sva namreč načrtovala obisk slapa in okolice. So far so good. Motor je bil v dobrem (pravzaprav odličnem) stanju. Cena zelo razumna. Za vozniški izpit ali druge tehnikalije se kot ponavadi niso brigali. In v nekaj minutah sva se z bolj za okras izpolnjenim obrazcem odpeljala na rdeči Hondi.

Tudi približno eno uro dolga pot do Cunca Wulang naslednje jutro je bila nepričakovano enostavna. Kljub zelo strmi, ovinkasti in mestoma popolnoma razriti, kamniti in blatni cesti. In kljub temu, da sva se morala navaditi, da na Floresu vozijo po levi. Tudi “hike” do slapa skozi deževni gozd je bil kljub vročini in visoki vlagi zaradi bohotne “džunglske scene” vreden obiska. Morda skoraj bolj kot slap sam.

Okolico slapa sva malo pofotkala, spila kavo in se nato vrnila do izhodišča, kjer sva pustila najeti motor. Že po nekaj minutah vožnje v klanec se je motor začel sumljivo obnašati. Ko sva po makadamski poti dosegla glavno cesto v smeri proti Labuan Bajo, sva ugotovila, da je zadnja guma prazna.

Počena guma in mehanična delavnica sredi ničesar

Od tu naprej bom zgodbo povedala povsem objektivno. Brez sarkazma. Točno tako, kot se je dogajanje odvijalo naslednjih dvajset minut.

Torej – guma je bila več kot očitno prazna. Zelo prazna. Tako zelo prazna je bila lahko samo, če sva na resnično zelo razriti cesti s kolesom udarila ob kamen (kar je povsem mogoče). Ali če jo je nekdo namenoma preluknjal. Po nekaj sekundah, ko sva stopila z motorja in si ogledovala škodo (čisto zares ni bilo več kot 30 sekund), se je od nekje na motorju pojavil domačin. Naredil je dva kroga okrog motorja in pomodroval, da je guma prazna. Da jo je treba zamenjati. No shit, Sherlock. Na srečo, kot je povedal v polomljeni angleščini, je njegova hiša, kjer ima tudi mehanično delavnico, čisto blizu. Samo minuto stran.

Ker druge izbire sredi ničesar tako ali tako nisva imela, sva šla z gospodičem. In čisto zares smo po samo eni minuti prišli do njegove hiše. Kjer je bila – tudi čisto zares – delavnica z vso potrebno opremo in rezervno zračnico. Gospodič je za menjavo porabil nič več kot deset minut. Za to sva mu plačala dobrih 12 evrov. Mnogo več, kot menjava zračnice sicer stane v teh koncih. A ker sva presodila, da 12 evrov minusa ne bo vplivalo na nadaljnje potovanje, sva gospodiču plačala, se zahvalila za pomoč, pomahala v slovo in šla.

No, evo. Kot rečeno – vrednostno sodbo o tem, ali je gospodič v želji po zaslužku malo “predelal” motor, ali pa sva bila za nezgodo kriva sama, on pa je ob pravem času na pravem mestu samo izkoristil priložnost, prepuščam čustveno nevpletenim bralcem. Kot opombo samo povem, da luknjanje gum turistom v okolici slapa sicer ni dobro znani “prank” in na to temo na forumih nisem našla zapisov.

Labuan Bajo – glavno mesto zahodnega dela Floresa

Kakorkoli že – potovanje se je začelo tako, kot se za te konce spodobi. Z dobro zgodbo in z opominom na to, da se bo naslednjih štirinajst dni treba na podobne nepričakovane situacije kar lepo navaditi.

Po obisku slapa sva se s Hondo, ki je z novo gumo po zaviti cesti manevrirala kot za šalo, vrnila v mesto. Da bi opravila nekaj že pred potovanjem načrtovanih opravil:

  1. hiter ogled mesta
  2. nakup lokalne SIM kartice
  3. dobro kosilo
  4. organizacijo izleta naslednji dan

1. točka: ogled mesta Labuan Bajo

S prvo točko na dnevnem redu sva opravila sila hitro. Labuan Bajo namreč ni le majhno, ampak predvsem bolj ali manj brezvezno “mesto”.

Veduto pretežno muslimanskega mesta na sicer večinsko katoliškem Floresu (po zaslugi portugalske kolonizacije, ki je otočju poleg vere dala tudi ime) na “ozadju” Floreškega morja sestavljajo na smrt grdo nametane barakaste hiše. Vmes pa kakšna mošeja in kakšna cerkev. Glavno turistično dogajanje z restavracijami, ponudniki vodenih izletov in potapljaškimi centri je nagneteno na prav tako grdo glavno ulico. Ki jo lagano sportski lahko prehodiš v kakšne pol ure.

Še najlepši del mesta je na Barbie roza pobarvan pomol v pristanišču. Sem po selfije očitno hodijo domačini. Zakaj, kot samo zato, ker je pomol roza, nisem uspela ugotoviti. Sva se pa na točno tem pomolu “spoznala” z radovednostjo domačinov, ki smo jim turisti z Zahoda, ki Floresa niti približno še nismo “posvojili” v takšni meri, kot se je to na primer zgodilo na bližnjem Baliju, očitno še vedno precej zanimivi. Od tu naprej so naju namreč navdušeni pogledi, zvedavi “Hello! How are you?” in prošnje za skupno fotografiranje spremljali ves čas potovanja.

2. točka: nakup SIM kartice

Na vsakem koraku pa sva prav tako začela počasi ugotavljati, da je Flores v primerjavi z drugimi konci Indonezije, v katere sva potovala v preteklosti, turistično precej manj obljuden. To se ni kazalo zgolj v manjšem številu turistov, ki sva jih srečevala na poti. Ampak tudi v (ne)dostopnosti nekaterih, Zhodnjakom samoumevnih dobrin. Nakup lokalne SIM kartice, ki bi omogočala 24-urni dostop do interneta, sva opustila približno tako hitro, kot ogled mesta. Za prenos majhnega števila podatkov, ki jih je omogočal pre-paid paket, nakup ni imel smisla. In sklenila sva, da se bo pač treba zanašati na brezplačni wi-fi v hotelih in restavracijah.

3. točka: dobra hrana

Tudi tretja točka na seznamu – dobra hrana – se tisto popoldne ni najbolje končala. V restavraciji s teraso, ki je bolj kot z dobro hrano očitno računala na sorazmerno privlačen razgled na zaliv, sva kosilo pojedla bolj zato, da sva lažje zdržala do večera. Po šesti uri, ko se stemni, ob obali namreč “zraste” predvsem med domačini izredno obiskani Night Market. Tam lahko na eni izmed stojnic izbereš sveže ribe. Ko se ribice obračajo na ognju, skočiš v trgovino še po mrzlo pivo. Potem pa malo riža, malo čili omake in v življenju ti za naslednjih dvajset minut ne manjka kaj dosti.

4. točka: izlet s čolnom po okolici Floresa

Bolje kot s prvimi tremi točkami nama je šlo s četrto. Ponudba enodnevnih izletov s čolnom je namreč v Labuan Bajo poleg potapljanja glavni vir zaslužka. Kljub temu, da je ponudnikov več in je izbira na videz široka, je sistem v resnici povsem “kartelen”. Ne glede na to, pri katerem ponudniku vplačaš izlet, na koncu po vrstnem redu turiste razporedijo na iste čolne. Ki vsi sledijo istemu dnevnemu urniku. Če potuješ v nizki sezoni (glavna se začne nekje junija), so kartelne tudi cene. Zato sva z barantanjem lahko prihranila in izlet rezervirala ob prvem “Hello, mister! Wanna go for a trip?”

Enodnevni izlet s čolnom v okolici Floresa, Indonezija

Izlet s čolnom na najbolj fotografirane znamenitosti v bližini Floresa je na obveznem seznamu aktivnosti večine turistov (foto: Janin Kolenc).

Ker nama je po odkljukanem seznamu tisti dan ostalo še precej časa, motor pa sva morala vrniti šele zvečer (sploh pa je bilo treba monetizirati strošek menjave zračnice …), sva se odločila, da se še malo zapeljeva naokoli. V upanju, da ob obali najdeva kakšen instagramabilen foto spot. Povsem brezciljno in brez načrtov.

“Smart has the plans. Stupid has the stories.”

[intermezzo]
Pred kratkim sem se na predavanju na SOF-u zagledala v zgornji citat iz reklamne kampanje za Diesel. In si rekla, da ga bom enkrat sigurno lahko uporabila na blogu.
[konec intermezza]

Bo že res, da se spontane “neumnosti” ne končajo vedno najbolje. A tokratna brezciljna vožnja z motorjem je bila gotovo ena tistih življenjskih odločitev, ki je namesto predvidljivega rezultata prinesla dobro zgodbo. V tem primeru pa tudi zelo dober zaključek dneva.

Waecicu Beach – Sončni zahod in Bintang v viseči mreži ob Floreškem morju

Med vožnjo sva ob cesti opazila v teh krajih skoraj izumrli pojav: smerokaz. Na njem je pisalo Waecicu Beach. Puščica pa je kazalo v smeri makademske ceste, ki se je spuščala navzdol proti obali.

Ko si z motorjem nisva več upala nadaljevati, sva Hondo (v upanju, da ob vrnitvi ne bo treba menjati še druge pnevmatike) parkirala ob cesti in nadaljevala peš. Pot je vodila mimo na prvi pogled neobratujočega resorta. Na koncu pa – peščena plaža. Prazna peščena plaža. Z visečimi mrežami. Poleg naju je nekje na koncu plaže posedal samo še starejši par. Kot sva kmalu ugotovila, resort sicer ni bil zaprt, a v tistem času v njem ni bival noben gost.

Je pa kljub vsemu obratoval hotelski bar. Zakaj oziroma za koga, sem se nehala spraševati takoj po tem, ko se je izkazalo, da v njem prodajajo pivo. Dejstvo, da sva za dva mala Bintanga plačala več kot v Ljubljani, bom pospremila z opombo, da je bilo vredno. Ker pač: pivo ob tropskem morju v viseči mreži na samotni peščeni plaži, predvsem pa z enim izmed najlepših razgledov na svetu (za fotografijo katerega se mi sicer z viseče mreže res ni ljubilo po fotoaparat …).

Waecicu Beach, Flores, Indonezija

Male življenjske zmage: zaključek dneva s pivom ob tropskem morju v viseči mreži na samotni peščeni plaži, z enim izmed najlepših razgledov na svetu (foto: Janin Kolenc).

Flores – razgledi na čudovite naravne danosti

In če bi morala potovanje po Floresu strniti v en sam stavek, bi bili ravno široki razgledi na čudovite naravne danosti tisto, kar otok najbolje opiše. In tisto, zaradi česar je bilo tudi v nadaljevanju bolj »backpackerskega« dela potovanja v neudobnih posteljah in dolgih vožnjah s sumljivimi prevoznimi sredstvi vredno stisniti razvajene zobe …

O slednjem drugi dan potovanja še nisva dosti slutila. Sva pa zato naredila toliko boljši uvod v panoramske fotografije floreške vedute.

Otok Padar – razgled brez filtra

Prva postaja že zgoraj omenjenega enodnevnega izleta s čolnom je bil namreč otok Padar. Ta je za večino turistov, ki obiščejo Flores, na must-see seznamu ravno zaradi razgleda. A zanj se je treba najprej potruditi. Avtorji popotniških blogov svarijo, da je približno pol ure trajajoči vzpon zaradi hoje pod žgočim soncem, ki se odbija od kamnitih tal (in tvoje kože) brez zajetne zaloge tekočine skoraj smrtonosen.

Priznam – majica je bila na vrhu v resnici popolnoma premočena. A če so do vrha zmogle obilne Američanke, ki so za zajtrk pojedle kakšno bananino palačinko preveč in skupina indonezijskih turistov v hijabih in japankah, potem je bilo jasno, da sva morala svoj slovenski hribolazniški DNK upravičiti s tem, da sva do vrha prišla krepko pred ostalimi. Pa saj ne iz ponosa … Ampak zgolj zaradi razgleda. In zato, da sva lahko v miru opravila obvezni insta-fotosešn. Z razgledom na dve peščeni plaži, ki se z vsake strani vdirata v zeleno pokrajino otoka.

Razgled z otoka Padar, Flores, Indonezija

Eden najbolj priljubljenih razgledov … Za fotografijo se je treba po vročini najprej povzpeti na hrib – vredno vsake kaplje potu (foto: Janin Kolenc).

Pink Beach – plaža v Barbie odtenkih

Saj ne vem, kaj naj rečem, razen tega, da je to ena izmed tistih #nofilter fotografij, ki kot s plakata izgledajo, brez da bi se moral za to posebej potruditi. Na Floresu je za VSCO filtre poskrbela kar narava sama. Če so ji na otoku Padar dogajali modro-zeleni odtenki, je na t. i. Pink Beach (ali Pantai Merah), kjer smo se za hitro kopanje ustavili pred obiskom Nacionalnega parka Komodo, v bel peščeni pesek umešala mikroskopske živalice po imeni foraminifera, ki proizvajajo rdeči pigment.

Pink Beach (Pantai Merah), Flores, Indonezija

Pink Beach (Pantai Merah) na otoku Komodo je ena izmed sedmih “roza” plaž na svetu (foto: Zala Maček).

Naravni nacionalni park na otoku Komodo

In ko se je narava na Floresu naveličala poigravati s floro, se je lotila še favne.

Nacionalni naravni park Komodo, kamor poleg otoka Komodo spadajo še drugi bližnji otoki, je namreč edini kraj na svetu, kjer domuje posebna vrsta kuščarjev. Da gre za komodoške varane o njij ne pove toliko, kot to, da se jih zaradi njihove velikosti (zrastejo tudi do 2,5 metra) in dinozavrskega videza prijelo ime zmaji. Poleg fizionomije je dinozavrsko tudi njihovo obnašanje. Ulovljeni plen omrtvičijo z izbrizganim strupom, ki je v preteklosti pokončal tudi nekaj preveč radovednih turistov. Mame zmajevke pa svoje lastne mladiče pohrustajo za malico. Zato reveži takoj po rojstvu zbežijo na drevo, kjer se morajo skrivati do tretjega leta starosti.

Na otoku Komodo, kjer je zaradi najugodnješih razmer populacije zmajev največja, jih kraljuje okrog 1500. Od leta 2020 bodo kraljevali še toliko bolj, saj bodo zaradi turizma, ki se je v pretklih letih tu razmahnil bolj, kot je to koristno za okolje, nacionalni park za obiskovalce menda za nekaj časa zaprli.

Zato sva ujela še zadnji vlak, da sva zmaje lahko videla v živo, v njihovem naravnem okolju. Kljub temu, da je celotna izkušnja obiska parka nekoliko preveč spominjala na živalski vrt. Od skupine turistov, ki s fotoaparati zasledujejo varana, do štantov s spominki, ki vsi prodajajo iste lesene obeske, magnete in majice …

Komodo – kraljestvo zmajev

Kaj si o vsem tem mislijo komodoški zmaji, nam je dovolj zgovorno povedal eden izmed njih. Ko se je naveličal skupine turistov, ki mu je pred tem z varne razdalje sledila dobrih deset minut, se je na poti najprej podelal. Nato pa se jebivetrsko odmajal nazaj v džunglo.
Nenazadnje je Komodo njegov otok. In boli njega za pozidane poti, ki turistom omogočijo lažji dostop do razglednih točk. In za to, da nekje na otoku obstaja nekdo, ki za turiste organizira »vodene oglede« slapov. In jim po ogledu »prijazno popravi počeno motorsko gumo«. Tudi peščene plaže ga ne zanimajo. Kaj je fora hladnega piva ob žarečem tropksem sončnem zahodu, pa verjetno tudi ne bi razumel.

Mogoče pa bi razumel, da ima res awesome dom. Za katerega sem mu kar malo fouš.

Vsi Prispevki