To je Marley.
Dajmo takoj razčistit, ali je Marley dobil ime po knjigi in filmu Marley & me – ja in ne.
Marley je ime dobil v zavetišču. Moj romantično-idealistični jaz bi rekel, da so oskrbniki zavetišča brali knjigo in gledali film. Ko se je črn kuža znašel pri njih, jih je s svojim nagajivim značajem spomnil na Marleya knjižno-filmske družine Grogan. In takoj so vedeli, da ne more biti nič drugega kot Marley.
Ker pa vem, da zavetišča za zapuščene živali niso ravno hotel s 5 zvezdicami, oskrbniki pa se na “varovance” ne morejo in ne smejo preveč navezati, bo bolj verjetno, da je Marley ime dobil s seznama, s katerega v zavetišču kužkom dodelijo svojo “šifro”. Ker bi bilo (ker gre pač za živa bitja in ne stvari) res neapetitlih, da bodoči posvojitelji v zavetišča kličemo z “Dober dan, nas pa zanima pes št. 16263”, so šifre na tem seznamu takšna in drugačna (pasja) imena.
Slovo od Tobija
Če so oskrbniki vseeno brali in gledali Marley & me (in jih je naš Marley mogoče vseeno spomnil na tistega Marleya), ne vem. Nisem vprašala. Sem pa knjigo brala jaz. In gledala film. Večkrat! Vsaj kakšne petkrat, šestkrat. In še vedno se ga nisem naveličala. Čeprav – roko na srce – ni bogve kakšen filmski presežek. Pa ob koncu vsakič cmeram. Zakaj, bodo razumeli pasji lastniki. Oziroma tisti, ki so se kdaj v življenju morali posloviti od svojega štirinožnega družinskega člana.
Naš srček Tobi – najbolj ga pogrešamo … (foto: Janin Kolenc).
Sama sem morala reči adijo na res bedno ponedeljkovo jutro, 25. maja, ko je za mavrico odšel naš srček Tobi. Nepričakovano in mnogo prezgodaj. Ko smo se po nekajtedenskem poskusu, da bi njegove pred tremi leti očitno prehudo poškodovane ledvice spravili nazaj v delovanje, morali sprijazniti, da se je naš skupni čas iztekel.
Življenje brez povodca v roki
Eno od najpogostejših vprašanj, ki jih slišiš, ko po smrti kužka po svetu kar naenkrat hodiš brez povodca v roki, je, kdaj boš nabavil (oz. v mojem primeru posvojil) novega.
Isto vprašanje sem precej hitro zastavila tudi sama sebi. Že od nekdaj sem vedela, da bom v življenju poleg Tobija sigurno posvojila še kakšnega zavetiščnika. A o tem, kdaj po smrti je za to primeren čas, še vedno nimam mnenja.
Je pa to vsekakor ena od tem, o katerih ima zelo izdelano mnenje okolica. Tako tisti, ki pravijo, da moraš po novega psa čim prej (ker tako lažje preboliš) kot tisti, ki so prepričani, da je treba počakati vsaj nekaj mesecev ali let, imajo za svoje stališče najbolj trdne argumente, s katerimi se nikakor ne držijo nazaj. Gre pač za takšno zadevo, o katerih je najlažje biti pameten. Jasno predvsem takrat, ko gre za koga drugega.
Dobrodošlica Marleyu
Sama sem bila prepričana zgolj v to, da se nam bo slej ko prej pridružil še en kuža. In lepega dne na Facebooku vidim objavo enega od zavetišč: Dom išče Marley.
Pišem na chat: “Lej tega, Janin! Čisto črn je. Pa sama ušesa so ga. Pa poglej ime! Marley je. A veš – Marley!”
Še isti dan je Janin poklical v zavetišče in se dogovoril, da greva Marleya naslednji dan “pogledat”. Pogledat? Pa kakšen človek moraš biti, da greš v zavetišče psa samo pogledat?! Tudi če bi mu v resnici kaj manjkalo, bi ga verjetno odpeljala s seboj. Pa še pet drugih, če bi mi pokazali še kakšnega …
In smo se odpeljali. Midva sva se celo pot do Ljubljane pogovarjala o tem, da imava zdaj novega psa. In da bo to res fino. Da se bomo imeli lepo. Pa da nič ne cvili v prtljažniku. Priden kuža!
Marley pa je celo pot do Ljubljane – bruhal.
Marley in njegova potovalna vnema
Bruhal je tudi, ko smo se dober teden kasneje odpravili na prvi daljši izlet na morje. V bližnjo hrvaško Istro. In bruhal je spet, ko smo se na začetku avgusta po ovinkih vozili v bolj oddaljeno Dalmacijo.
Marley – črna kepa veselja z netopirskimi ušeski (foto: Janin Kolenc).
Poleg nekaterih drugih marleyjevskih lastnosti, s katerimi naš Marley opravičuje “sloves” hollywoodskega Marleya (o tem morda kdaj drugič …), je ena od njih ta, da ni ravno avtomobilski navdušenec. Do zdaj smo ga sicer že uspeli prepričati, da je naš VW sicer čisto ok. A samo po ravnem. Z ovinki pa se Marleyjev želodec še vedno ne strinja.
Teden pred načrtovanim enotedenskim dopustom sva se tako znašla pred resno dilemo, ali bi na dopust, ki je vključeval večurno vožnjo, sploh šla.
Potem pa sva z Marleyem opravila en resen pogovor: “Marley, lej. Medtem ko si se ti pred štirimi meseci potepal po bogve katerih vaseh, smo bili mi večinoma doma. V karanteni. Odpovedali smo prav vse izlete, da ne rečem, da je šlo v maloro celo potovanje na Kubo. Če ne gremo zdaj, bo kriza. Sploh pa ne vemo, kako kmalu nam nameravajo naslednjič zapreti meje.”
Poletni dopust v Dalmaciji
Pogrižen Kafkin Grad, ki si ga je Marley “sposodil” s knjižne police, sem razumela kot znak odobravanja. In tako je na koncu padla odločitev, da prvo polovico dopusta “odmaramo” v Primoštenu. Po zagotovilu, da je zaradi pomanjkanja turistov letos res pravi čas tudi za obisk sicer neokusno obljudenega Dubrovnika (hvala, Julija!), pa sva zadnji trenutek za tri dni rezervirala še apartma tik ob dubrovniškem obzidju.
Za letošnji poletni dopust smo imeli zgolj en teden časa. Poleg tega pa se nama ob intenzivnem dogajanju s prenovo stanovanja, ki se bliža ciljni črti, kakšnega blaznega itinerarja tudi ni ljubilo sestavljati. Zato sva na začetku resno razmišljala o tem, da bi cel teden morda preživeli na eni in isti lokaciji. Čim bližje morju, v šotoru in v viseči mreži.
Kampiranje v Kampu Adriatiq v Primoštenu
Nekje na poti proti “srednjim letom” se mi je namreč zgodilo, da idejo o sproščujočem, neobremenjujočem in nestresnem dopustu, na katerem se zares lahko spočiješ, enačim s kampiranjem na morju.
Kljub temu, da mi je vseslovenska kampovska kultura (beri: tipična slovenska familija, ki se v kamp na hrvaškem zabarikadira z malodane polovico svojega imetja in potem 14 dni migrira na relaciji parcela-plaža) precej hecna … Zato se ponavadi potrudiva vsaj poiskati kakšen manjši, težko dostopen kamp. V katerega praviloma zanese bolj “hipijevsko” naravnane družine in posameznike, ki jim skoraj hotelska infrastruktura v kampu ne sede. Torej nekaj zakotnega, ne preveč poštirkanega.
Letos nama to ni uspelo. V pomanjkanju časa za resen research sva se bolj ali manj last-minute odločila za kamp Adriatiq v Primoštenu.
Že po tem, da nama je kamp svetovalo več ljudi in da ima na vseh internetnih straneh, ki ocenjujejo hrvaške kampe, odlične ocene, sva vedela, da bo preveč fensi. In nama zato (paradoks, vem …) ne bo všeč.
Da se razumemo – kampu res ni ničesar za očitati: velike, urejene parcele. Čista stranišča. Tuši z vročo vodo 24/7. Trgovina, lokal, igrišče. Predvsem pa fantastična razpotegnjena lega, zaradi katere imaš s praktično katere koli parcele razgled na čudovito plažo.
A kaj, ko si jo je treba deliti z nekoliko previsokim odstotkom kampistov, ki si na parceli postavijo celo graščino. In da ne rečem, da za pse (kljub temu da so v kampu sicer dovoljeni), velja cel kup pravil, kje se smejo oz. predvsem ne smejo gibati. Vključno s celotno kopalno površino, z izjemo nekaj metrov “pasje plaže”.
Marleya sicer to ni pretirano vznemirjalo, saj je do morja ostal povsem indiferenten.
Primošten – kamnite ulice, pogled na morje in školjke na buzaru
Po Marleyevem vzoru sem tako do dejstva, da Adriatiq ni bil povsem po mojem okusu, indiferentna ostala tudi jaz. In se imela precej fino. Zaradi res čudovitega dalmatinskega morja. In super simpatičnega mesteca Primošten, do katerega se od kampa pride peš v kakšne pol ure po lepi obalni poti. Romantične kamnite uličice s kamnitimi hišami. Obzidje s pogledom na morje. Mojito v lokalu ob plaži in školjke na buzaru v eni izmed mnogih turističnih konob.
A bi bilo lahko še lepše? V bistvu … Lahko! In je tudi bilo – na drugem delu dopusta, ki sva ga preživela v Dubrovniku.
Leto korone – idealen čas za obisk Dubrovnika
Kot rečeno – če je bil kdaj koli idealen čas za obisk Dubrovnika, je bilo to gotovo “koronsko” poletje 2020. Sama sem si izleta na južni “štrclelj” Dalmacije želela že nekaj časa, saj mi je od družinskega izleta v Dubrovnik davnega leta 1995 ostalo v bežnem spominu, da bi tam znalo biti precej lepo. Da se izlet ni zgodil že prej, so bile krive grozne fotografije neokusno nagnetenega Dubrovnika, ki po družbenih omrežjih krožijo zadnja leta.
A situacija s korono je bila dobra vsaj zato, ker so bila letos odpovedana številna masovna križarjenja v “Kings’s Landing”. In tudi marsikateri turist, ki bi sicer prišel pofotkat vse GOT snemalne lokacije, je raje ostal doma.
Eden izmed najljepših razgledov na Dubrovnik z mestnega obzidja (foto: Janin Kolenc).
Ker sem torej slišala, da je Dubrovnik zadnje čase malodane prazen (še enkrat hvala, Julija!), sem bila nekaj dni pred dopustov odločena, da je letos tja pač enostavno treba iti.
Obstaja ljubezen na prvi pogled? Ja – v Dubrovniku!
Za razliko od mene je bil v genijalnost ideje Janin prepričan malo manj. Je pa le daleč … Pa Marley in avto … Pa kaj bomo s psom na betonu v mestu, če smo pa lahko na plaži. Pa a ni res posh ta Dubrovnik?
Zgornja debata je bila pozabljena v sekundi, ko sva ob vhodu v staro mestno jedro Dubrovnika parkirala avto. In se peš odpravila do apartmaja tik ob slavnem obzidju, ki ga je bilo zaradi že omenjenega “manjka” turistov po razumni ceni zelo enostavno rezervirati last minute. Sprehod po ravno prav obljubljenem Stradunu, glavni dubrovniški ulici, skozi prečudovite ozke kamnite ulice in prihod v simpatičen apartma z očarljivim dvoriščem v senci vinske trte so bili dovolj, da sva se, popolnoma navdušena, po dobrih dveh urah bivanje s sobote odločila podaljšati do nedelje.
Dubrovnik – popoln poletni dopust
Navdušenje nad Dubrovnikom je v naslednjih treh dneh samo še raslo. In vsakič, ko sva za naslednjim vogalom odkrila še lepši razgled, še bolj krasno uličico in še boljšo mestno plažo, kar nisem mogla verjeti, da tak kraj zares obstaja. In to pri sosedih Hrvatih! Čisto zares – ob vseh neverjetnih budističnih templjih, renesančni arhitekturi in tropski naravi, ki sem jih v življenju videla, se nad nekim krajem že dolgo nisem tako zelo navdušila.
Kaj mi je bilo najbolj všeč? Vse! Praktično vsak kotiček Dubrovnika je res paša za oči. Gostinska ponudba je za razliko od sicer pogosto generičnega menija hrvaških obalnih konob izvrstna. Domačini pa sproščeni in prijazni (morda letos zaradi dejstva, da je število turistov ravno pravšnje, še toliko bolj).
Lestica top 5 stvari, ki jih morate obiskati v Dubrovniku
Če sem koga z zgornjim čustvenim izlivom uspela prepričati, da gre takoj, ko bo to spet mogoče, v Dubrovnik – tule je lestvica top 5 stvari, ki jih na izletu v Dubrovnik ne gre zamuditi.
1 Staro mestno jedro s Stradunom in okolica
Tole je res očitno. A včasih je najbolj očitno pač tudi najboljše. Sprehod skozi dubrovniško mestno jedro ne vzame več kot pol dneva lagane hoje. V nekaj urah pa si je mogoče ogledati in poslikati vse glavne znamenitosti – glavno mestno ulico in trg Stradun, dubrovniško katedralo, Onforijev vodnjak, Palačo Sponza, mestna vrata in moje najljubše – pristanišče Pile. Z malega pristanišča oziroma s plaže se med mogočnimi skalami in obzidjem odpira najbolj fantastičen pogled na odprto morje. Na tem mestu pa so med drugimi seveda snemali tudi prizore pristanišča Kings’s Landing v Igri prestolov.
2 Mestno obzidje in trdnjava Lovrijenac
Tudi ta je res očitna. A tudi ti dve znamenitosti sta kljub turistični priljubljenosti res vredni ogleda. Tudi tukaj so jasno snemali GOT, a obiska ni za izpustiti, tudi če spadate med tiste, ki niso pogledali niti ene epizode te serije. Spet – zaradi veličastnih razgledov, kjer spektakularne fotke za Instagram nastanejo kar same od sebe.
3 Dubrovniške mestne plaže
Predstava, da lahko v Dubrovniku samo cel dan šetaš po obzidju, gledaš muzeje, palače in cerkve, zaradi česar mogoče niti nimaš pravega občutka, da si na morskem dopustu, ne bi mogla biti dlje od resnice.
V Dubrovniku je nekaj izjemnih mestnih plaž. Na njih lahko med ogledovanjem mesta zaviješ na osvežilen “čof” v morje in še bolj osvežilno pivo.
Moji najljubši sta dve:
- Plaža Buža, ki je sicer turistično najbolj oblegana (v “pravi” sezoni verjetno preveč) in ima zato v lokalu res pregrešno drago pivo. Ampak, hej … razgled in skok s pečine sta vredna vsake kune!
- Plaža Danče, kjer velika Žuja stane toliko kot dve mali na Bužah. Temu primerno je tudi odstotek obiskovalcev bolj v prid domačinom. Infrastruktura plaže in cel vajb pa je prijetna retro-soc mešanica, ki na najboljši možni način spominja na neke druge zgodovinske čase.
4 Galerija vojne fotografije War Photo Limited
Za vse, ki jih zanima dokumentarna fotografija, je Galerija vojne fotografije v manjši ulici pravokotno na Stradun, res odkritje. V galeriji so razstavljeni printi najboljših svetovnih vojnih fotografov. Med drugim je v okviru stalne razstave, namenjene vojni in razpadu Jugoslavije, kar nekaj fotografij v vojni hudo uničenega Dubrovnika. Neprijeten, a v vsem blišču, ki se danes drži Dubrovnika, koristen reality check ter spomin na ne tako davno zgodovino.
5 Bari in restavracije
Kljub temu, da sem res zaprisežena ljubiteljica hrvaške obale in sem trdno prepričana, da je hrvaško morje najlepše na svetu, pa je eno pomanjkljivost vseeno treba priznati. Za kak resen kulinarični presežek na hrvaški obali moraš restavracije, ki po izboru in kakovosti ponudbe vsaj rahlo odstopajo od dolgočasnega povprečja, iskati z lupo.
Dubrovnik mi je bil všeč tudi zato, ker je za razliko od ostalih turističnih mest v Dalmaciji ali Istri dobre restavracije mogoče najti brez povečevalnega stekla. Za bolj tradicionalni dalmatinski meni mi je bila všeč restavracija Tavulin. Bistro Azur, ki streže jedi za azijskim pridihom, pa je bila sploh dobrodošla “osvežitev” za brbončice. In dober uvod v koktejle v The Bar-u.
In da je vse skupaj še boljše – v Dubrovniku se najde celo prav odličen sladoled – v Peppino’s. Do najboljšega ljubljanskega sladoleda v Romantiki mu sicer še malo manjka …
A to se oprosti. Ker tistega pač lahko ješ na morju. Sredi Dubrovnika. To pa ni kar tako!