To sem jaz. Točno na svoj rojstni dan. Po tem, ko sem “praznično” jutro že četrti dan potovanja v Istanbul zaštartala z obilnim turškim zajtrkom (ta si zasluži svoje poglavje, zato o tem več kasneje ….). Poleg tega, da sem rojstni dan preživela v Istanbulu, je s fotografije več kot očitno razvidno tudi to, da sem praznovala svoj triintrideseti rojstni dan. Zahvala za vizualno ponazoritev mojega emša gre dragi Juliji. Imava namreč dogovor, ki se ga strogo iin dosledno drživa: s potovanj si prineseva “tri darile”. Ti dve trojki sta tako jeseni prišli s Portugalske in z mano odleteli v Istanbul.
Istanbul, Carigrad, Konstantinopel ali Bizanc?
Kljub temu, da je Istanbul s približno 15 milijoni prebivalcev največje turško mesto, pa Carigrad, Konstantinopel ali Bizanc (vse to so nekdanja imena mesta), ni glavno mesto Turčije. Zaradi dolge in bogate zgodovine, pomembne vloge v razvoju in napredku Turčije in priljubljenosti mesta kot turistične destinacije, je na to na potovanju v Istanbul prav lahko pozabiti. Kot je zaradi odličnih letalskih povezav med ljubljanskim in novim, modernim istanbulskim letališčem, ki omogočajo hitro, udobno in ugodno potovanje v Istanbul, čisto lahko pozabiti, da v mestu že zelo diši po Aziji.
Istanbul – mesto med dvema celinama
Istanbul namreč leži na dveh celinah. Loči ju naravna morska ožina Bospor. Po njej te za šest turških lir taksi ladjica pripelje iz Evrope v Azijo.
“No, evo, pa sem te peljal v Azijo!” se je tik pred tem, ko se je ladjica na rojstnodnevno nedeljo parkirala v pristanišču, pohvalil Janin. Komentar je letel na moje dolgoletne načrte (ki jih vedno nekaj prekriža), da osovraženo ljubljansko zimo vsaj malo skrajšam s potovanjem v tople kraje. Še najbolje kar za rojstni dan. In najrajši kar v meni drago jugovzhodno Azijo.
Potovanje v Istanbul je pomenilo tudi potovanje med azijsko in evropsko celino (foto: Zala Maček).
Ker je Janin ob izrečenem izgledal še kar ponosen, sem v tistem hipu dejstvo, da je bilo
- prvič – potovanje v Istanbul v resnici moja ideja in
- drugič – da bi se izlet moral v bistvu zgoditi že novembra, pa ga je zaradi zlomljenega gležnja takrat zamenjal bolj “umirjen” izlet na Dunaj, raje zadržala zase.
Prav tako nisem imela srca, da bi mu povedala, da me
- prvič – v Azijo pelje ladjica, in ne on in
- drugič – da to ni Azija, ki sem jo imela v mislih, ko sem rekla, da bi šla pozimi na toplo.
Potovanje v Istanbul = potovanje v mraz in sneg
Če kaj, potem v Istanbulu (Azija gor ali dol!), res ni bilo toplo. V nedeljo se je med vožnjo v azijsko četrt Kadıköy nebo sicer popolnoma razjasnilo in sonce je občutno otoplilo ozračje. A spomin na ničlo in konkreten snežni metež prejšnji dan je še vedno ostal. Ja, majkemi – na potovanju v Istanbulu je snežilo. In kljub šalu, rokavicam, žabam, debelim štumfom, dvojni majici, puloverju in čaju na vsaki dve uri, me je zeblo do kosti.
No, v nedeljo se je, kot rečeno, na soncu vendarle segrelo. Celo do te mere, da sem si Kadıköy lahko ogledovala z odpetim plaščem. In občutek ob sprehodu ob obali in po nabitih ulicah Kadıköya je bil naravnost prazničen. Pa ne zgolj zaradi sončnega rojstnega dneva. Ampak tudi zaradi atmosfere, ki je na nedeljsko popoldne vladala v Kadıköyu.
Kadıköy – hipsterska četrt na azijski strani Istanbula
Kadıköy je namreč eno tako sproščeno, kozmopolitansko skulirano okrožje. Gastronomski asortima za razliko od turistično usmerjenih predelov na evropski strani ni tako zelo “old-school tipično turški”. Nasprotno gre bolj v korak z evropo-ameriško hipsterizirano ponudbo flat whitov, matcha lattejev, brownijev in veganskih acai bowlow v kavarnah v slogu industrial dnevne sobe.
Preden kdo skoči – v Kadıköyu kljub vsemu menda vendarle ne gre za tipični primer gentrifikacije, ki bi po vzoru vseh evropskih mest zajela to okrožje. Večina tradicionalno turških gostinskih in drugih obratov na istem mestu namreč stoji že desetletja. S svojo ponudbo pa so se v zadnjih letih, ko je Kadıköy postajal vedno močnejše žarišče najmodernejših barov, umetniških in kulturnih središč, pa tudi liberalno mislečih mladih Turkov, uspešno zlile v simpatično sproščeno moderno podobo.
Sprehod ob obali v okrožju Kadıköy na azijski strani Istanbula (foto: Janin Kolenc).
Ves čas se nikakor nisem mogla znebiti občutka, da se sprehajam po ulicah San Francisca. Vseeno me to ni niti malo motilo. Predvsem zato, ker to očitno ni motilo množic domačinov, ki so v kavarnah, restavracijah in ob obali v družbi sproščeno in res iskreno uživali sončno nedeljo. Tako kot mladi Slovenci v nedeljo ne gremo ravno v oštarijo na tenstan krompir in klobaso, ampak na brunch v Eka, tako je tudi Kadıköy kljub amerikaniziranosti pač kraj, ki si ga za preživljanje svojega prostega časa dejansko izberejo turški, predvsem mlajši domačini.
Istanbul Orhana Pamuka
V glavnem – fajn je blo! Morda je bil to celo “najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedela”.
Ne, to ni začetek zelo čustvene izpovedi o tem, kako zelo me je osrečilo potovanje v Istanbul. Zgornji stavek je v resnici uvod in hkrati tudi naslov prvega poglavja romana Muzej nedolžnosti z Nobelovo nagrado ovenčanega turškega pisatelja Orhana Pamuka.
Ker se knjiga dogaja prav v Istanbulu, je potovanje v Istanbul zame že tako pomenilo podoživljanje vtisa o mestu, kot sem si ga ustvarila z branjem Muzeja nedolžnosti.
A v resnici je šlo podoživljanje še dlje. Da razložim: roman pripoveduje zgodbo o Kemalu, ki se med kupovanjem darila za svojo zaročenko, zaljubi v dekle po imenu Füsun. Po strastni aferi in mnogih preizkušnjah Kemal in Füsun izgubita stike. V tem času safr furajoči Kemal začne zbirati različne predmete, ki so povezani in ga spominjajo na ljubezen njegovega življenja. Od Füsunih uhanov in oblačil, do steklenice, iz katere je pila in njenih cigaretnih ogorkov. Po tem, ko se Kemalove in Füsunine poti za vedno razideta, Kemal hišo, v kateri je živela Füsun, spremeni v muzej. V njem so razstavljeni zbrani predmeti, ki Kemala spominjajo na trenutke sreče, ki sta jih zaljubljenca v devetih letih doživela skupaj.
Muzej nedolžnosti – srcozlom po turško
In ta Muzej nedolžnosti – muzej, v katerem je lik iz romana shranil predmete svoje drage, v Istanbulu zares obstaja! V hiši na vogalu ulic Çukurcuma in Dalgiç v okrožju Beyoğlu. Muzej je ustvaril Pamuk sam, nastajal pa je vzporedno z romanom. Nekatere predmete je pisatelj zbral na podlagi zapisanih poglavij. Nekateri pa so navdihnili še nenapisane odlomke knjige. V muzeju je razstavljenih več kot tisoč artefaktov. Ti so v trinadstropni hiši razporejeni tako, da predstavljajo vsakega izmed 83 poglavij romana.
4.213 cigaretnih ogorkov v Muzeju nedolžnosti – Kemalov spomin na ljubezen njegovega življenja (foto: Janin Kolenc).
Kljub temu, da gre torej za tesno povezavo romana in dejanskega, fizičnega muzeja, je Pamuk sam povedal, da lahko obiskovalec muzej doživlja tudi samostojno, brez da bi prebral roman. Muzej zares ne temelji na romanu, roman pa ne ponazarja muzeja. Za tiste, ki knjige niso prebrali, obisk tako lahko predstavlja zgolj dober vpogled v življenje in atmosfero Istanbula poznih 70. in zgodnjih 80. let. Za ljubitelje knjige – tudi zame, pa je obisk pomenil predvsem podoživljanje zgodbe in nenavadno srcozlomno izkušnjo fikcijske zgodbe, ki je svoj odmev dobila v otipljivem svetu.
Vsekakor je bila to ena lepših in bolj zanimivih muzejskih izkušenj v vsej moji “karieri” obiskovanja najrazličnejših svetovnih muzejev in galerij.
Top 5 potovanja v Istanbul
In že za to sem sklenila, da si za rojstni dan res ne bi mogla podariti boljšega darila kot potovanje v Istanbul. A ta ugotovitev se ni zaključila pri Muzeju nedolžnosti. In tudi ne pri sproščeni nedelji v hipsterskem Kadıköyu. Istanbul me je povsem navdušil predvsem s stvarmi, ki jim enostavno moram nameniti svoj odstavek:
- z bogato zgodovinsko, kulturno in arhitekturno dediščino
- s ploščicami
- s hrano
- s čajem
- in s potepuškimi živalmi, ki to zares niso
1. Zgodovinska, kulturna in arhitekturna dediščina Istanbula
Tale točka je res očitna. Kot rečeno – Istanbul je kulturna prestolnica Turčije in tako rekoč zibelka njene zgodovine. V času Rimskega cesarstva je bil Konstantinopel dolgo časa zadnje rimsko oporišče. V dobi Otomanskega imperija je bil vojaška, kulturna, trgovska in tudi politična prestolnica. Vse do dvajsetih let 20. stoletja, ko je po rojstvu turške republike Atatürk za glavno mesto imenoval Ankaro.
Potovanje v Istanbul je zaradi bogate kulturne dediščine prava paša za oči (foto: Janin Kolenc).
Vse to še danes močno zarisuje podobo Istanbula. In na njegovo zgodovinsko dediščino spominja prav na najbolj znanih ter najbolj obiskanih turističnih točkah. Od Cisterne Bazilike – ostankov podzemne cisterne, ki je od 6. stoletja naprej z vodo oskrbovala Veliko konstantinopelsko palačo in palačo Topkapi. Ta je bila med letoma 1465 in 1856 glavna rezidenca osmanskega sultana. Do Hagije Sofije, ki je bila najprej grška pravoslavna cerkev, kasneje otomanska mošeja, danes pa namesto verske funkcije deluje kot muzej. Gre za enega najstarejših ohranjenih biserov bizantinske arhitekture. In res je biser – pompozna centralna notranjščina je namreč okrašena s čudovitimi mozaiki, marmornimi stebri in lestenci, pogled navzgor pa se zaključi v mogočni kupoli.
Najlepša paša za oči pa je bil obisk dveh znamenitih istanbulskih mošej. Modre mošeje, ki jo sicer ravno obnavljajo in je zato velik del notranjščine zakrit. In Sulejmanove mošeje, za vstop v katero za razliko od Modre mošeje ni treba čakati v koloni. Notranjost je tako veliko manj obljudena in bolj mirna, obisk pa zato omogoča več priložnosti za uživanje v glamuroznih vizualnih detajlih, ki so posebej bogati v kupolah.
2. Mnogotere barve in vzorci ploščic
In res – vse te barve in vzorci! To je res tako zelo lepo, da sem zaradi v popolne geometrične vzorce zloženih ploščic nekajkrat skoraj potočila solze. Ne vem kaj mi je bilo. Mogoče je k temu botrovala trenutna rahla obsesija s kopalniško keramiko, ki jo je povzročila prenova stanovanja. Ampak samo poglejte te č-u-d-o-v-i-t-e ploščice spodaj! Pa naj mi kdo reče, da ne bi ene par kvadratnih metrov spakiral na letalo in jih doma zafugiral v kopalnico!
3. Turška hrana
Sicer pa imajo Turki res poseben odnos do pravilnih, geometričnih oblik. Bi skoraj rekla, da v državi vlada kolektivni OCD. Ta se od geometričnih oblik na ploščicah prenaša tudi v domnevno najljubšo aktivnost Turkov – v prehranjevanje. Namreč – težko je zgrešiti, da Turki svoje prehrambene izdelke z blaznim užitkom zlagajo v urejene stvaritve. Lokum (t. i. turkish delight, pri nas bolj znan kot ratluk) je v trgovinah obvezno zložen po barvah. Iz razičnih vrst baklav še najraje sestavijo lične piramide. In tudi kostanj, ki je očitno priljubljen ulični prigrizek, na stojnicah razporedijo v piramide. Ker razmetano pa ne bomo meli!
Ena od najbolj značilnih stvari, ki jo človek opazi na potovanju v Istanbul, je zlaganje sladic v urejene piramide (foto: Zala Maček).
Obsedenost s prezentacijo se je gotovo morala roditi iz dejstva, da Turki, kot rečeno, prehranjevanju res namenjajo nenormalno pozornost. Res! Tako zelo, da je praktično vsaka druga stavba v mestu restavracija ali stojnica z ulično prehrano. Vmes pa še nešteti premični vozički s kostanjem, koruzo in simitom – s sezamom posuto presto, ki je z različnimi dodatki priljubljen in poceni prigrizek za zajtrk ali malico.
Prehranskemu navdušenju sem že prvi dan potovanja v Istanbul podlegla tudi sama. Izgledalo je nekako tako: dan je treba obvezno začeti z že v uvodu omenjenim turškim zajtrkom. Ta je tradicionalno sestavljen iz vsaj desetih krožničkov. Na njih se obvezno znajdejo sir, jajca, olive, zelenjava, jajca, različni namazi in marmelade.
Na potovanju v Istanbul dneva preprosto ne moreš začeti brez obilnega zajtrka (foto: Zala Maček).
Do kosila se potem zdrži s kakšnim simitom, grižljajem baklave in sveže stisnjenimi sokovi. Ali vsaj s salepom – tradicionalno zimsko pijačo iz sladkanega toplega mleka, v katerega vmešajo moko iz določenih vrst orhidej in cimet. Za kosilo so bile na vrsti vse mesne dobrote. Na primer razne vrste kebabov, köfte (turška različica čuft), lahmacun in pide (turška verzija pice), mantı (turška verzija cmočkov). Za večerjo pa hladne in tople meze – turška verzija tapasov – torej v obliki majhnih porcij serviranih jedi, ki se jih degustira skupaj s kruhom.
Poleg vsega se Turki lahko pohvalijo še z zelo dobrim vinom. Glede sladic pa bom tule raje naredila piko. Ker je v resnici razen nekaj obveznih grižljajev baklave in lokuma po dnevnem prenajedanju odpovedal celo drugi želodec.
4. Turški çay
Morda je bilo dovolj hrane, nikakor pa ni bilo dovolj čaja. Ker v Istanbulu čaja pač ni nikoli dovolj in noben trenutek v dnevu ni slaba priložnost za čaj. Če so Istanbulčani s čim obsedeni bolj, kot s hrano, je to definitivno – çay.
V Istanbulu namreč čaj (večinoma črnega) pijejo prav pri vsakem obroku in ob vsaki priložnosti. Tradicionalno ga postrežejo v steklenih posodicah v obliki tulipanovega cveta. Z obveznim sladkorjem. Spijejo ga tako veliko, da se uvrščajo na svetovni vrh v popiti količini čaja na prebivalca.
In tudi tukaj sva se z Istanbulom res ujela. Ker se tudi sama z lahkoto odpovem vsej kavi tega sveta v zameno za čaj. Ker dan tudi doma obvezno začnem s črnim čajem. In ker s količino popitega črnega, zelenega in zeliščnega čaja kasneje v dnevu mogoče presežem celo kakšnega Turka.
5. Istanbulski mucki in kužki
In nenazadnje sva se z Istanbulom ujela še v eni stvari. Oziroma v več njih – kosmatih, s štirimi tačkami …
Ena od stvari, ki ti na potovanju v Istanbulu poleg hrane in čaja hitro pade v oči, je število potepuških psov in mačk. Potepuške živali so sicer žal spremljevalka marsikaterega mesta in zaradi pogleda na shirane, ranjene in prestrašene živali me skoraj na vsakem potovanju boli srce.
Mačke imajo v Istanbulu “stalno rezidenstvo” v lokalih, trgovinah, restavracijah, mošejah … (foto: Zala Maček)
Tako sem prostoživeče pse in mačke v Istanbulu opazila že po prvem sprehodu skozi turistično najbolj oblegani Cağaloğlu. Takoj pa sem opazila tudi to, da so vsi kužki in mačkoni nenavadno dobro prehranjeni, celo debeli. Predvsem pa prav nič boječi. Ravno nasprotno – skoraj na vsakem vogalu lahko vidiš domačine, ki potepuhom nosijo hrano in jih crkljajo. Še bolj kot psi pa so carice mačke. Mnoge od njih imajo imena. In čeprav uradno nimajo lastnika, imajo “stalno rezidentstvo” v mošejah, muzejih, restavracijah, lokalih in kavarnah. Osebje jih hrani, skrbi zanje. Nekatere od njih imajo svoje Instagram profile in celo posmrtne ulične spomenike na mestih, kjer so se zadrževale. In prav nič čudno ni, če ti v kavarni med pitjem kave (pardon, čaja …) v naročje skoči nekaj kosmatega, ki zahteva tvojo pozornost.
Turška ljubezen do mačk ima, kot sem se zaradi navdušenja med potovanjem v Istanbul izobrazila na Googlu, korenine v veri. Mačke v islamu namreč menda veljajo za čiste živali. Mohamedova naklonjenost mačkam pa je baje omenjena v večih hadisih. Eden na primer pravi, se je Mohamedu med molitvijo na rokav oblačila ulegla mačka. Rajši, kot da bi jo pregnal, ko je želel vstati, si je odrezal kos oblačila in mačko pustil spati. Res kjut!
(Ker sebi in bralcu nočem pokvariti idealizirane podobe o Istanbulu kot raju za mačke, vseeno pa ne morem preko dejstev, tule v oklepaje – pa ni treba prebrat! – dodajam, da idelano mačje stanje žal vlada samo v bolj razvitih predelih Istanbula. V revnejših okrožjih okrožjih je zgodba za potepuške mačke (in še toliko bolj za pse) manj srečna …)
Potovanje v Istanbul – popolna izbira destinacije
No, evo! Neomejene količine hrane. Še bolj neomejene količine čaja. Lepi razgledi na lepe hiše. Pa ša mačje predenje, za katerega itak vemo, da pomaga proti stresu. Aja, pa tudi Turki so zelo prijazni. Če to ni bila popolna izbira destinacije, potem pa tudi ne vem! Mogoče bi bilo za potovanje v Istanbul edino bolje izbrati kak drug letni čas. Ko snežni meteži niso predvideni … No, ja, nekaj je pač moralo biti narobe. Če ne bi bilo že kičasto!