To je Tobi.
Tobi je gospod. Hohštapler. Za vikend gladko zabukira ta najlepšo sobo v Hiši Franko, ob večerji flirta z osebjem, si pusti postreči z ravioli, polnjenimi s skuto, koruzo in lešniki, razhojene šapice pa si gre spočit na posteljo. Psi v hotelu ne smejo na posteljo? Boli njega. On je utrujen in postelja je mehka. Sploh pa – kdo bi lahko rekel “ne” temu pogledu? Itak je pa samo za pet minut. In Tobi je imel včasih težko življenje, naj sedaj nadoknadi!
Mestne srajce – vaški vikendi
Tobija (ljubkovalno tudi Tobi Tobias Kraljevič I.) sva namreč pred dobrim letom posvojila preko Zavoda SVSP, kamor ga je prejšnji lastnik pripeljal na avtanazijo. Operacija večkratnega zloma medenice in izpahnjene stegnenice po prometni nesreči je bila pač prevelik zalogaj. Saj je samo cucek! Nuša & company pa so tega gavnarja – na stroške zavoda – spravili v red in na Facebook. Od tam pa direktno k nama. Tako je Tobi namesto glavni na vasi postal – glavni v mestu.
Tobi – glava družine. ♥
Vemo pa, kako je z nami meščani. Ker se čez teden pržimo na betonu, je treba za vikend nujno po dozo zelenega. S čim manj prometnega brnenja. Odklop, mir tišina. Če sta zraven tudi dobra hrana in vino, pa še toliko bolje.
Tobi se je tako strinjal, da gremo za vikend na zahod. Glavni cilj: Hiša Franko. Za zraven pa še malo razgleda na Julijske Alpe, bunkerjev iz druge svetovne vojne, lepot Trente in neverjetnih zelenih odtenkov Soške doline.
Hiša Franko – in pika.
Spontano kot se morda sliši – ni bilo. Tale izlet sva namreč splanirala že novembra 2017, ko smo bili v Hiši Franko prvič. In bila sva (Tobi pa se je kakopak strinjal – da je ukradel kos kruha pasjemu prijatelju Princu, je pač ostalo v dobrem spominu …) tako navdušena, da sva ob check-outu rezervirala še za naslednjič. Ker sva želela celostno izkušnjo – poletni vibe, večerjo v petek in soboto, zraven pa še nočitev v ta lepi sobi s teraso, sva na ta “naslednjič” pač morala počakati osem mesecev. Je pa le Hiša Franko. Brez dvoma – najboljša slovenska restavracija, ki se brez težav postavlja ob bok vsem fensi Michelinkam. In kulinarična srenja s celega sveta to pač ve, zato turisti (tokrat je bilo slišati predvsem Avstrijce in Američane) sploh po tisti Netflix promociji hitro zasedejo najbolj prime termine.
Hiša Franko, Kobarid
Zakaj je tako, sva se v treh dneh prvič prepričala že v petek. V dveh urah ne preveč prijetne vožnje (pot skozi Idrijo je res, kot da bi se vozil na drug planet), sva zvečer v Kobarid prišla ravno prav sestradana, da sva uletela direktno na šest hodno večerjo. Z vsemi pozdravi in odzdravi iz kuhinje (sirove skorjice na palčki! ❤️), vinsko spremljavo in aperitivom ter digestivom, seveda.
Če povem, kaj sva jedla, ne bom povedala dosti. Sestavine z menija – divje trave, ocvirki, goveji jezik, hobotnica v jančkovi maščobi s krompirjevo polento, goveji zrezek, krompir in solata, postrv, vampi, kuhani v divjačinskem fondu, srna, rabarbarina sladica … – se slišijo skoraj kot eno klasično nedeljsko kosilo. Povedati bi morala, kako so krožniki izgledali in kaj je dogajalo brbončicam, ko so okusile vse sestavine krožnika naenkrat. Pa ne znam, ker nisem Boštjan Napotnik. Lahko samo rečem – in verjeti gre na besedo – da sta bila hrana in vino izvrstna.
Lahko pa povem, zakaj sva bila nad Hišo Franko navdušena drugič še bolj kot prvič in zakaj greva pozimi spet tja (termin že rezerviran!). Razen “običajnih osumljencev” – večerje in tudi samopostrežnega zajtrka (tu še posebej pridejo na svoje ljubitelji sira), je Hiša Franko zakon še zaradi dveh stvari – osebja in okolice.
Nekaj je na tem, da je osebja številčno dovolj, da lahko “lovijo” vse “finese”, ki se jih – pretirano in posh kot se morda komu zdi – pričakuje od neke Michelin style restavracije. Od skrbi za to, da kozarec z vinom ni nikoli prazen, “pometanja” krušnih drobtnic s prta preden postrežejo sladico, do na novo zloženega prtička, ko se vrneš iz toalete. Zares pa celotno izkušnjo oblikuje dejstvo, da je vzdušje v Hiši Franko, klub vsej resnosti in profesionalizmu – domače in toplo. Čeprav gre za restavracijo, ki strogo sledi vsem pravilom in bontonu “visoke kuhinje”, ni niti za trenutek čutiti kravatarstva in zategnjenosti, po kateri ponavadi “diši” v tovrstnih restavracijah vsaj do tretjega kozarca vina. V Hiši Franko pa se čisto zares počutiš, kot da si tja slučajno prišel na obisk, gostitelji pa so – ker se tako spodobi – na hitro vrgli na mizo nekaj z domačega vrta. Povezanost in sproščenost ekipe, za katero se zdi, da v svojem delu zares uživa, ni navedena na meniju, je pa – brez dvoma – skrivna sestavina vsakega krožnika in celotne izkušnje v Hiši Franko, po katero se hočeš vrniti. Še in še.
In kaj sva počela, ko nisva jedla in pila?
Ko je želodec dovolj sit, je čas, da se naje še duša. Tudi to v tistih koncih ni težko. Že okolica Hiše Franko je z drevoredom, travnikom in pogledom na gore izjemna. Če se po glavni cesti zapelješ v smeri Kobarida, pa so možnosti za “detoksiranje” v naravi neskončne. In ker se mi za tiste konce še vedno zdi, kot da so malo daleč (neumno kot je – v Sloveniji ni nič zares daleč, vem …) in zato tja ne greva ravno pogosto, bi bilo res škoda zamuditi vsaj kakšen izlet. Ne glede na to, kako mamljivo se je zdelo le obsedeti in na vrtu Hiše Franko razmišljati o življenju …
Vrt pred Hišo Franko, Kobarid
Ker sva v pričakovanju sobotne ta dolge, enajst hodne večerje, želela varčevati z energijo, sva tako v soboto izbrala lažji pohod na bližnji Krasji vrh, najvišji vrh grebena Polovnik med Bovcem in Kobaridom. Kljub temu, da so ves čas približno tri ure dolgega vzopna grdo gledali temni, deževni oblaki, se nama nevihta na koncu le ni odločila pokvariti čudovitega razgleda proti dolini reke Soče z okoliškimi hribi. Slabo vreme se naju je usmililo tudi na poti navzdol in tako sva imela dovolj časa, da sva ob povratku v dolino zavila še v zapuščeni bunker in do s kletko zavarovanih neeksplodiranih bomb iz druge svetovne vojne.
V enakem stilu sva nadaljevala tudi v nedeljo, ko sva se po dopoldanskem sprehodu ob Soči zapeljala najprej proti trdnjavi Kluže ob sotočju Koritnice in Šumnika. Kljub impresivnosti globokih kamnitih strug, ki jih je v Klužah izdolbla reka Koritnica in vseh zgodovinskih spomenikov, ki si jih je mogoče ogledati v bližini (od muzeja v trdnjavi do avstro-ogrskega pokopališča iz prve svetovne vojne), sva šla tokrat v Kluže predvsem na kavo. In na “bzgowc”, kot bezgovemu soku rečejo domačini. Po “naporni” večerji in obilnem zajtrku, se je bilo pač treba odpočiti – in kje to narediš bolje, kot v senci kamnitega obzidja?!
Zgodovinsko “ekskurzijo” pa sva si pustila za popoldne, ko sva krenila proti Ravelniku – v muzeju na prostem se je mogoče sprehoditi po urejenem nekdanjem vojaškem odseku iz časov Soške fronte. Gre za neke vrste krožno pot, na kateri lahko vstopiš v obnovljene strelske in povezovalne jarke, bunkerje, kaverne, mitralješka gnezda in rekonstrukcije barak. Ker ljudi ni veliko (pravzaprav sva bila na poti skoraj ves čas sama), je vzdušje malo zlovešče. Na nekako morbidno vznemirljiv način. V stilu kakšne hiše strahov. Ker ob občutku hladu iz kamnitih bunkerjev skoraj slišiš odmev granat in se ti ob vsakem šumu iz grmovja zdi, da bo iz zasede skočil kakšen zamaskiran vojak. (Ali pa se je zdelo samo meni. Ker imam bujno domišljijo, kadar rijem po ostankih zgodovine. Včasih to počnem.)
Dober začetek – enako dober konec
Saj pravim – v tiste konce ne greva pogosto, ker ne morem mimo občutka, da se peljem na drug konec sveta. Čeprav jih imam neskončno rada. Kaj rada, obožujem jih! Ker so neverjetno čudoviti. A čeprav si vedno rečem, da bova šla večkrat, greva tja še vedno dovolj redko, da potem vsakič najdeva nek “nov” cuker – tipa “zakaj ni nihče povedal, da to obstaja?!” Kar tudi ni slabo.
In vikend izlet sva v poznem nedeljskem popoldnevu zaključila prav tako. Na italijanski strani, s sprehodom ob Rabeljskem jezeru. Zavoljo narodno zavednih vzgibov bom rekla, da ni tako lepo kot na Bledu ali v Bohinju. Je pa še vseeno “še kar lepo” …
A veš kao. F****** amazing je! Instagramarke bi rekle – instagramabilno. Jaz pa bom rekla, da je bil meni takšen zaključek vikenda všeč približno toliko, kot mi je bil všeč njegov popoln začetek.