To je Lin.
Pardon, ker bom preklinjala že v prvem odstavku … Lin naju je – se res opravičujem izrazu – nategnil. Tako kot se za Mjanmar kot eno pošteno jugovzhodno Azijo spodobi – ne dovolj, da bilo tragično, a ravno prav, da te (bolj kot denarnica) v dno duše boli tvoj zahodnjaški ponos: Mene ne bo nobeden jebal! P**** jim m******. Saj zato pa majo takle! Naj grejo vsi v k****c!
Razumemo, ne?
Pa sem rekla Janinu: “Prvi dan naju bodo pač nategnili. Vedno te. V-e-d-n-o. Najboljše se je sprijaznit že v naprej.” Ko stopiš dol s tistega letala po urah prekladanja na letališčih, ves polomljen od vseh poskusov, da bi se na vsako leto ožjih sedežih spravil v neko spodobno spalno pozicijo, zmeden zaradi spremembe časovnega pasu, pod stresom, ker si se na mejni kontroli počutil kot kriminalec (mogoče pa vejo, da sem v osnovni ukradla čigum?) in brez prave predstave o vrednosti lokalne valute, si za lokalce približno tako lahka tarča, kot so lahek plen otroci (oziroma njihovi starši), ki jim v Mercatorju direktno pred blagajno nastavijo tiste kinder jajčke. Đabe.
Uvod v Mjanmar – dober začetek … predober?
In ponavadi te dobijo že na taksiju z letališča do hotela. Ko je edino, kar si želiš, tuš, postelja, normalna hrana in pir. Tud dušo dam, samo spravte me s tega letališča! Ta moment.
Ampak tokrat naju niso dobili že na letališču. Pravzaprav je šlo do hotela presenetljivo lagodno. Čez mejo sva bila v nekaj minutah. Po super menjavi sva dobila v plastično vrečko spakirane lokalne kyate. Kupila sva SIM kartico in 10 giga neta (za katerega se je izkazalo, da praktično povsod v Mjanmaru deluje boljše kot wireless doma). Taksi pa naju je za povsem razumen znesek zapeljal do mesta.
Kje je fora? Janin je bil sto posto, da je fora v nama. Samozavesten nastop. Sva bila pa ja že stokrat v tej Aziji. Se prav vidi, da veva, koliko stane taksi. Ajde, kakšen kyat preveč mogoče daš – naj jim bo. Sicer pa vemo mi, kako to gre. No bullshit.
Tudi mene je za hip zaneslo. Mogoče pa res … Mogoče bo pa tokrat uspelo. Bo prvič, ampak vse je enkrat prvič. In res je bilo. Tokrat so naju prvič nategnili šele drugi dan. Bil je Lin. Tourist guide. English student. Business man. Or whatever you want him to be. Spreten v različnih (obdržimo to besedo v spominu do konca tega zapisa!) oblikah nategovanja.
Mjanmar – med vojaško diktaturo in 4G omrežjem
Da ne zavlačujemo preveč, takole je bilo: prideva midva v Mjanmar. Danes je njegovo uradno ime Zvezna republika Mjanmar, do leta 1989 pa je bila država poznana pod še danes morda bolj domače zvenečim imenom Burma. Obmorska država, ki na zahodu meji na Bangladeš in Indijo, na severozahodu na Kitajsko, na vzhodu pa na Laos in Tajsko, je ena od jugovzhodno-azijskih držav, v katero sem si želela že odkar sem se pred leti po potovanju v Malezijo zaljubila v te konce. Pa Mjanmar kar ni prišel na vrsto. In po tem, ko je po mednarodnih medijih završalo poročilo Združenih narodov o genocidu na meji z Bangladešem in so evropski turisti v znak bojkota začeli na veliko odpovedovati potovanje, je bil tudi “moj” Mjanmar znova pod vprašajem. Pa sva vseeno šla – blame me for it.
Spet zavlačujem. V glavnem – prideva midva v Mjanmar. V nekdanje glavno, še danes pa največje mesto. V Jangon. Prvi dan vse po maslu. Vožnja s taksijem deževna – je pač ravno deževno obdobje – a mine hitro. Hotel je nov in sodoben – by international standards. Kot se radi pohvalijo domačini za vse v zadnjem času na novo zgrajene objekte. Odkar so šele leta 2010 vojaško diktaturo prekinili s prvimi demokratični volitvami, na katerih je oblast prevzela Nobelova nagrajenka in dolgoletna zapornica Aung San Suu Kyi in so državo šele takrat odprli za tujce, se je Mjanmar močno spremenil. V prej od sveta odrezani deželi je začela poganjati moderna infrastruktura in vrhunsko telekomunikacijsko omrežje.
Še pred osmimi leti v državo sploh ne bi mogla potovati. Kakšna tri leta nazaj pa nikakor ne bi mogla objaviti tega prispevka. Danes je mobilni signal mogoče ujeti v skoraj vsaki vasi.
Dobrodošla v Jangonu ali – kje pa so vsi?
Torej: po prihodu v hotel v Jangonu zvečer pogooglava restavracije in greva na juho z nudli – uvod v izjemno mjanmarsko kulinariko. In zraven 640-mililitrsko pivo Myanmar. Kot se spodobi. Prvo kar opaziva in kar ugotavljava tudi v nadaljevanju potovanja, je manjko zahodnjaških turistov. V mestu sva ena redkih belcev in zdi se, kot da je v Jangonu le tistih nekaj ameriško-evropskih turistov, ki bivajo v najinem hotelu. Celo na najbolj znanih turističnih atrakcijah večinoma srečujeva le mjanmarske turiste. In še teh je – sploh v primerjavi s kakšno popularno tajsko destinacijo – zgolj za vzorec. Kljub temu naju nihče ne gleda čudno. Domačini so res skulirani. Prijazni. Nič ne težijo. Angleščina gre večinoma zelo težko, a se vse nekako zmenimo. How much? 3.000 kyat. Ok.
Mjanmarski zlati kič – pagode, stupe in tisoč podob Bude
Naslednji dan greva gledat templje in samostane. Obisk nešteto pagod, stup, meniških in nunskih samostanov je pač glavna stvar, ki jo počneš v Mjanmaru. 90 odstotkov prebivalstva je budistov. Zato so pozlačeni kipci Bude, zraven katerih molijo Budi podobni menihi v rdečih haljah pod še bolj pozlačenimi nadstreški templjev, v Mjanmaru the thing (več o odkrivanju mjanmarskih templjev, pagod in stup piše tudi tukaj).
Prva pagoda, ki jo obiščeva, je Pagoda Sule. Tako kot v vseh budističnih svetiščih v Mjanmaru se pred vstopom sezujeva (hujše, kot da greš pred Budo v čevljih je le še to, da mu kažeš podplate!). Plačava manjšo vstopnino, ki jo zaračunajo vsem (nebudističnim) tujcem. Po legendi naj bi bila Pagoda Sule stara več kot 2.500 let. Znamenita pa je tudi zaradi pomembne politične vloge, ki jo je kraj imel v času tako imenovane žafranove revolucije, ko je oborožena vojska brutalno obračunala z budističnimi menihi.
In v Pagodi Sule ujagava prijaznega domačina Lina. Ne bi mu dala več kot 20, 21 let. Malo se skupaj sprehodimo po pagodi. Lin nama pove nekaj zanimivih stvari o – izhajajoč iz zahodnjaškega čuta za estetiko – za oči kar malo bolečemu kiču budistične arhitekture. Med drugim o zlatih lističih, ki jih verniki kupijo pred templji in jih nato v znak daritve lepijo na podobo Bude. In o za Mjanmar tipičnih majhnih “oltarjih”, na katerih je poleg kipca še podoba živali, ki predstavlja eno od sedmih živali burmanskega horoskopa. Žival določa dan, na katerega si se rodil in naj bi – podobno kot velja za “naš” horoskop, določala nekatere od tvojih osebnostih lastnostih.
In čeprav nisem ravno za horoskope, sem po Linovem priporočilu z vodo najprej trikrat polila kipec Bude. Potem pa še tigra, ki je, ker sem se rodila v ponedeljek, moje zaščitno znamenje. Za srečo in dobro karmo, škodit baje ne more!
Jangon, Lin, vas Dala in mjanmarska gostoljubnost
Po tem, ko si z Linom izmenjamo nekaj prijaznih besed, nama poba proda zgodbo – da v Jangonu študira angleščino in da v prostem času – da vadi jezik – turistom razkazuje znamenitosti Jangona. A veš kao. – How much? For free. Ja, valjda. Ne ti mene!
Prisežem, da sva v tistem trenutku vedela, da naju nateguje. Ampak poznava midva te scam-e, brez panike. Po nekaj urah “brezplačnega” toura bo hotel plačilo, čeprav zdaj pravi, da je zastonj. Ni panike, mava to!
* Thanaka je belo-rumenkasta pasta, ki jo pridelujejo iz zemeljskega lubja. Krema, s katero se po obrazu mažejo predvsem ženske, ni pa nenavadna tudi za moške, služi predvsem kot zaščita proti soncu, hkrati pa predstavlja tako značilen element mjanmarske kulture kot tudi nekakšen modni, lepotni dodatek.
V navalu samozavesti, začetne navdušenosti, kako prijetno in u izi je potovati po Mjanmaru, in ker naju celotna situacija pač malo zabava, se odločiva, da greva z Linom čez reko v vas Dala pogledat samostan, šolo in vas. In imava se prav fino. Lin je zabaven, v primerjavi s siceršnjim nivojem znanja angleščine Mjanmarčanov pa od njega izveva še marsikaj zanimivega. Skupaj se sprehodimo skozi budistični meniški samostan. Ti so v Mjanmaru odprti za vse obiskovalce. Edini pogoj so – in to velja za vse religiozne kraje – “spodobna” oblačila in bose noge. Potem pa se lahko svobodno sprehodiš skozi samostanske prostore, v katerih se ti prijazno smehljajo obrite meniške glave in te sumičavo ovohavajo potepuški psi. Del samostana je tudi sirotišnica, kjer med poukom zmotiva nad turistoma navdušene otroke. Pred najinim fotografskim objektivom se drenjajo s svojimi s thanako* premazanimi obrazi.
Po obisku samostana in šole zavijemo še v bližnjo vas, kjer naju domačini pogostijo z odličnim kosilom.
Scam po mjanmarsko
In kje je catch? Ne, domačini v resnici nočejo denarja in s kosilom te zares postrežejo, ker so – iskreno – prijazni in gostoljubni. Ni v navadi, da bi v znak zahvale puščal denar, lahko pa nabaviš riž. In tukaj Lin obrne svoj business. Če se nisi v naprej pozanimal, koliko stane riž v Mjanmaru (in seveda se nisi – le zakaj bi se?!) in če nisi zares dober pogajalec (tudi če si, so oni boljši), 20-kilsko vrečo riža gladko malo preplačaš – za koliko, je seveda odvisno od tebe. Ne rečem, da sva jim pustila vse bankovce, ki sva jih tisti dan imela s sabo, gotovo pa je Lin od tiste vreče pobral dobro provizijo.
Sva vedela, da preplačujeva? Seveda. Sva še vedno vedela, da naju Lin nateguje? Še vedno. A kje se je zalomilo, da sva se kljub mojemu trenutku prištevnosti, da bi nakup riža morda preskočila, vseeno vdala? – “Zala, a pa si ti videla, kako so te v vasi gledali otroci?” – “Jup, sem.”
Drugi – bolj neprijeten del scam-a, naju je čakal, preden je bilo pred odhodom nazaj na ladjico treba plačati scooterje in njihove voznike (tujci namreč skoraj nikjer v Mjanmaru legalno ne smejo najeti in se voziti z motorji). Lin naju je namreč poskušal prepričati, da cena, za katero smo se dogovorili pred odhodom, velja le za en motor, pa še to le za pol ure vožnje. Zdaj niso več igrali na velike otroške učke, ampak zgolj še na to, kako naju bodo v najkrajšem možnem času nanervirali dovolj, da bova plačala samo zato, da se jih znebiva.
Jim je uspelo? Kaj pa drugega. Po nekaj minutah kreganja smo se zedinili za nek sprejemljiv znesek, ki je na koncu seveda ustrezal njim bolj kot nama. In z repertoarjem vseh kletvic iz prvega odstavka tega zapisa, ki sva si jih mrmrala v brado, sva se po hitrem postopku pobrala nazaj v hotel. Da predelava.
Jangonska pagoda Schwedagon in še več zlatih Bud
Naju je scam, s katerim je mjanmarsko potovanje “krstil” Lin, spravil v slabo voljo? Ne za dolgo časa. Saj pravim – da te v jugovzhodni Aziji na tak ali drugačen način malo nategnejo, je pač del potovanja, ki ga pač moraš vzeti v zakup in predvsem ne pustiti, da bi ti to uničilo vtis o deželi in njenih prebivalcih, ki so v Mjanmaru – kot sva v nadaljevanju poti še ves čas ugotavljajla – resnično prijazni in ustrežljivi.
Sva pa – jasno – postala bolj previdna. Zato sva se ob obisku ostalih jangonskih znamenitosti trmasto otepala vseh pretirano prijaznih vodičev, ki so nama želeli pokazati najlepše kotičke za fotografirjanje na Pagodi Schwedagon. Da gre za največjo, skoraj 100 metrov visoko in najbolj sveto pagodo v Mjanmaru, sva na Wikipediji prebrala že sama. Gromozanske pozlačene kipe Bude v Templju Chaukhtatgyi in v Pagodi Nga Htat Gyi (ki so jih v času najinega obiska sicer ravno prenavljali) pa sva tudi znala poslikati sama – hvala lepa!
Jangonska krožna železnica – obraz Mjanmara
Če sva si še pod vtisom Dala scam-a pagode vendarle ogledovala malo nadrkana, pa sva na ognjeni krst popolnoma pozabila že na zadnji dan v Jangonu, ki sva ga zaključila z vožnjo z vlakom. Na jangonsko železniško krožno linijo kot turist ne greš zato, da bi kam prišel. Še posebej ne, da bi kam prišel hitro. Na vlak, ki zaradi polžje hitrosti, s katero se premika (povprečna hitrost je menda okoli 15 km/h), za približno 45 kilometrov dolgo pot potrebuje več kot štiri ure, greš predvsem po izkušnjo. In vtis o Mjanmaru, kot je nekoč bil. Kot je v resnici le še danes, jutri pa bo že povsem drugačen …
Zaradi vesoljne hitrosti, s katero se Mjanmar modernizira in v svoj svet sprejema vse novosti in dosežke zahodnega sveta, bo tudi slavno jangonsko krožno železnico, po kateri se cjazi staromodni, razjahani vlak s preprostimi, neudobnimi lesenimi sedeži, verjetno v nekaj letih nadomestila sodobna železnica. A danes je vlak še vedno priljubljena oblika skoraj zastonjskega prevoza (vozovnica stane 200 kyatov – približno 0,10 evrov), na katerem se dnevno obrne okrog 100.000 vozačov. Med 38 postajami vstopajo in izstopajo potniki, med njimi pa prodajalci vseh mogočih prigrizkov in pijače, sadja in zelenjave, igrač in oblačil. Ni da ni.
Domačini potrpežljivo sedijo in zrejo skozi okno, dojenčki jim spijo v naročju, pošmrkani otroci sedijo pri nogah in zvedavo opazujejo dogajanje. Sem in tja vstopi malo nori menih, ki v megafon tuli budistično molitev.
Mjanmar – danes, ki ga jutri ne bo več
V vsej tej množici pa se – zaenkrat še nenavadno redko – znajde kakšen turist, ki želi s fotografskim objektivom ujeti ta pisani trenutek časa, ki ga jutri ne bo več. Domačini se ne pustijo motiti. Včasih pogledajo v objektiv. Včasih se nasmehnejo.
Podoba Mjanmara, ki se spreminja iz dneva v dan … in počasi izginja.
Mogoče tudi oni razmišljajo, da bo njihov svet jutri drugačen. Bolj zahoden, bolj kapitalističen. Takšen, v katerem se ne bo več smelo biti prijazen in ne bo več zadostovala prodaja v domači kuhinji pravkar spečenih prigrizkov. Treba se bo znajti. Furat business. Biti bolj kot Lin.
Aja, saj res … Lin. Na predvečer odhoda iz Jangona sva se v bar Hotela G vsedla na gin tonic. Izza hrbta naju nekdo kliče in pozdravlja: “Hello, my friend!” Obrneva se in zagledava – Lina. “Kaj pa ti tukaj, motherfucker?!” On je tukaj na pijači. S prijateljem. V baru s starejšim belcem pije mojito.
A midva to prav vidiva? Aha. Preden izgineta v hotelsko sobo, se vstavita še na recepciji. Zjutraj se še enkrat, preden nadaljujeva potovanje – tokrat zadnjič – srečamo pri zajtrku. Lin je še vedno v družbi svojega “prijatelja”. No, evo – dobrodošla v Mjanmaru!