To je Sonja.
Potovalni blog je nastal na pobudo prijateljice Sonje, ki sem jo spoznala v San Franciscu
- Točno 22 dni preden smo namesto tega trebuha spoznali Alexandra.
- Točno 303 dni po tem, ko sem se za nekaj časa preselila čez lužo.
- Točno 100 dni po tem, ko sva se s Sonjo prvič spoznali v San Franciscu.
- Točno 69 dni pred tem, ko sem se vrnila nazaj domov.
- In točno dni po tem, ko mi je Sonja pred točno dnevi rekla, da bi rada brala moj potovalni blog.
Nazaj v času
Leta 2014 sva šla z Janinom raziskat, v čem je štos Silicijeve doline. Eno leto sva preverjala ta tehnološki direndaj. Zanimivo, a precej kaotično. V bistvu človek še z distanco težko povzame, kaj si misli (še dobro, da so to naredili drugi). Sva pa spoznala nove prijatelje. Sonjo in Saša, ki sta še vedno tam čez lužo. Lepo se imajo v tisti ameriški hiški. Ne slišimo se pogosto, kaj šele vidimo, se pa s Sonjo včasih pomeniva na mesindžerju.
Tudi zadnjič sva četali o vsem možnem. O San Franciscu, o službi, o že drugem trebuhu. In o blogu. Takole je rekla Sonja: “Ti bi morala začet pisat kakšen blog. Potovalni blog. Res ti povem. Think about it! Jaz ne spremljam dosti potovalnih blogov, ampak tvojega bi zihr. Zanimivo potujeta, zanimivo jesta in to je to, kar folku dogaja. Začni zase, za foro, kot dnevnik, zdaj za prvomajske.”
Še isti dan sem … ne, nisem napisala prvega prispevka, zakupila domene in poiskala WordPress teme. Naredila sem seznam:
5 razlogov, zakaj nočem pisati potovalnega bloga
- Ne da se mi, to je preveč dela, pa nimam časa.
- Zvečer po službi sem zmatrana in itak ne vem, o čem bi pisala.
- Pa saj material bi se našel, ampak najtežje je spravit to v neko obliko.
- Pa težko je začet, res se je težko spravit.
- Pa sploh – kdo bo to bral? Teh potovalnih blogov je itak že cel kup.
5 razlogov, zakaj je vseeno nastal potovalni blog
Tako nastane potovalni blog – rajši kot govorim, pišem, ne moti pa me, če sem na sliki.
- Ker rada (in pogosto) počnem stvari, za katere rečem, da jih ne bom nikoli.
- Ker rada (in še kar pogosto) kam odpotujem vsaj za en dan, tam kaj počnem in kaj dobrega pojem.
- Ker ob tem rada (in vedno) nagrmadim kup zgodb, vtisov in potopisnih prigod, s katerimi se potem ustno in pisno, elektronsko, telefonsko in v živo znašam tudi na tiste, ki jih to nič kaj preveč ne zanima.
- Ker ob tem rada (in tudi vedno) nagrmadim še večji kup slabih (in nekaj dobrih) fotografij.
- Ker mi je menda manjkal hobi. In pisanje potovalnega bloga JE (časovno dovolj zamuden) hobi.
Pa seveda zato, ker je tako rekla Sonja in ker vem, da bo tako blog brala najmanj ena oseba.
Fast forward
Pred točno dnevi sem se tako na vrhu Blegoša, ko sem hotela razmišljati o čem drugem, kot o tem, da me od mraza bolijo prsti, odločila, da bom začela pisati potovalni blog.
Draga Sonja – rekla si, da boš brala. Držim te za besedo. To je zdaj ta blog, prav? 😉