To sem jaz

Sem Zala.

London // Millennium Bridge

Millennium Bridge pred Tate Modern // London // jesen 2016

Pogosto rada rečem: “Tega pa že ne bom nikoli!”

  • V srednji šoli sem učitelju športne vzgoje rekla, da ne bom nikoli tekla. Ker po teku bolijo pljuča. In tistega Cooperja sem zanalašč pretekla samo zato, ker mi je rekel, da ne zmorem.
  • Ko sem bila na faksu, sem rekla, da ne bom nikoli hodila v hribe. Ker moraš za v hribe vstat zgodaj zjutraj. In ker te potem bolijo noge.
  • Še ne dolgo nazaj sem rekla, da v gore ne bom hodila pozimi. V mrazu in snegu. Ker te potem zebe v prste na nogah.
  • Ko sem potovala po jugovzhodni Aziji, sem rekla, da se ne bom nikoli potapljala. Ker je tam spodaj temno, strašno in nepredvidljivo in ker nikoli ne veš … Pa saj smo v devetdesetih vsi gledali Žrelo, ne? Scary shit!
  • Enkrat sem tudi zagotovo rekla, da ne bom pisala bloga. Tisti šolski spisi, šolsko glasilo, seminarske, diplomska naloga in dnevnik so bili čisto dovolj pisanja. Za blog res nimam časa.

Tako je bilo to. Takšni časi.

S Tobijem na Ratitovcu
Central Park, New York City
Zimski dan na Poreznu
Kembali Lagi Guesthouse, Sanur, Bali, Indonezija
  • Potem sem začela tečt. Kar tako, za hobi. Za zdrav duh v zdravem telesu. Ob šestih zjutraj. Pozimi. Pljuča nič ne bolijo, glava pa zato čez dan lažje razmišlja.
  • Tudi s hribi smo zadnje čase kar na ti. In čeprav poletja še vedno ne bi menjala za zimo in plaže ne za sneg, je na zasneženih pobočjih, na tišini snega, nekaj še kar očarljivega. Priznam. Čeprav me še vedno zebe v prste na nogah.
  • In Žrelo? Nisem še srečala tiste pošasti – niti takrat, ko sva na indonezijskem otoku Togian naredila začetni tečaj potapljanja niti po zabeleženem tromestnem številu “odprav” tam dol.

Ker je je fino hodit v gore, na izlete, ker se je fino potapljat, ker je oboje združljivo s potovanji tudi v bolj oddaljene kraje (ena od tistih stvari, za katero nisem rekla, “tega ne bom nikoli”) in ker na Wordables gotovo obstaja kak motivacijski citat, ki pravi, da je treba kdaj zagristi v zarečeni kruh, sem našla čas tudi za blog. Blog o meni dragih stvareh – o potovanjih in o tistem, česar ne bom nikoli.

Kdo si pa ti?

Imaš tudi ti seznam stvari, ki jih ne boš nikoli? Na primer branje bloga ali pa pisanje komentarjev pod blog prispevke?

To je tvoja priložnost! 🙂

Vesela bom tvojega sporočila, mnenja ali komentarja, ki ga lahko prispevaš preko spodnjega obrazca ali na zala@tojetasvet.si.