To je Maruša.
Ko sva se v soboto, 10. avgusta zjutraj z Janinom odpravila na izlet do bivaka pod Skuto, Maruše ni bilo zraven. Sem ji pa s cilja, z 2.070 metrov nadmorske višine, poslala fotko bivaka. S pripisom, da je noro lepo. In da gremo naslednjič skupaj. Takoj po septembrskem izletu na Jalovec, ki bi se sicer moral zgoditi prav na to avgustovsko soboto, 10. avgusta.
Treningi z Marušo – Doma v svojem telesu*
Z Marušo se poznava že leta. Še kot študentka sem k njej najprej hodila na skupinski TNZ. Kasneje pa na bootcamp in metabolic. Od lanskega oktobra, ko sem se po letih skupinskih vadb naveličala ene in iste rutine, pa me Maruša dvakrat tedensko v fitnesu muči privat. Ker Maruša ni samo fejst punca, ampak tudi najboljša trenerka na svetu, sem pred nekaj časa v “fitnes seanse” prepričala še Janina. Ki se je (kako tipično moško od njega!) v nekaj mesecih iz semi aktivnega hobi športnika prelevil v zagrizenega “no pain, no gain” fitneserja. In tekača. In alpinista. Tipi pač!
* Tole, kar izgleda kot brezsramna reklama za Marušo – tudi je brezsramna reklama za Marušo. Maruša mi jo bo poplačala s tem, da bo še naprej prenašala moje nerganje na treningih. Ji gre kar dobro. Če torej tudi ti potrebuješ osebno “terapevtko”, ki te bo za nerganje nagradila s kakšnim počepom, zgibom ali izpadnim korakom – eto: www.domavsvojemtelesu.si Zahvališ se mi pa lahko tudi kasneje, NP!
Načrt za sobotni izlet v hribe – Jalovec
V slogu “na vse ali nič” sta tako Maruša in Janin med enim izmed treningov skovala načrt za sobotni pohod na Jalovec. Za nepoučene – Jalovec je z 2.645 metri šesta najvišja slovenska gora. Med drugim krasi tudi grb Slovenske planinske zveze. Predvsem pa pot na Jalovec, ki iz doline Tamar v eno smer traja debelih pet ur, zaradi dolžine in težavnosti slovi kot ena najbolj zahtevnih in najbolj sitnih.
Čeprav sama kljub rednim izletom v hribe nisem dovolj zagrizena, da bi zavoljo 12-urnih gorskih izletov z veseljem vstajala sredi noči, se je tokrat po nekem čudnem naključju zgodilo, da sem se v “trenutku slabosti” za izlet na Jalovec “prijavila” tudi jaz. Kljub temu, da sem že v istem hipu, v naslednjih dneh pa še večkrat, podvomila v smiselnost odločitve. Ampak svojih besed pač nisem več mogla vzeti nazaj. Kar sem rekla, sem rekla. Ego je pač ego. In na ta Jalovec bom prišla, pa tudi če po vseh štirih. Mamo to!
No, na Jalovec nismo šli. Pa ne zaradi mene. Da ne bo pomote! Kriva sta bila oba pametnjakoviča – Maruša in Janin. Najprej je prehlad presenetil Janina. Povišana temperatura in slabo počutje pa sta nato povozila še Marušo.
(Takšna je vsaj uradna razlaga … Avtorica dodaja opombo, da Janinov prehlad ni izgledal bog ve kaj. “Bolane” Maruše pa zares sploh nisem videla. Je “zaradi bolezni” skenslala najin trening. Sam povem … )
Sprememba plana – “lažji” sobotni izlet v hribe
Ker so bili gojzarji, čelada in sendviči s piščančjo salamo, sirom in kislimi kumaricami že spakirani, o Janinovi bolezni v petek zvečer ni bilo več ne duha ne sluha, v soboto pa se je obetal lep, sončen dan, se nama je zdelo škoda, da bi izlet v hribe v celoti opustila. Zato sva se odločila poiskati alternativno idejo. Nekaj, kar po zahtevnosti ni ravno Jalovec. Za en tak lep, nekajurni sprehod. Nekaj simpatičnega. Nekaj lažjega. Kamor gremo lahko na svež zrak. In da gre zraven lahko še Tobi.
“Viševnik. To je en tak luškan hrib,” pravim jaz. “Pa ne spet Viševnik. To sva bila že stokrat. Pa gneča bo,” pravi Janin. “Greva na bivak pod Skuto.” – “Ajde, potem pa bivak pod Skuto, tam še nisem bila. Pa zgleda lepo.”
In sva šla. Na bivak pod Skuto.
Cilj sobotnega izleta v hribe na 2.070 metrih s pogledom na Skuto in bližnje vrhove (foto: Zala Maček).
Pohod na bivak pod Skuto – čez melišče do čarobnega razgleda
Pot je zadostila vsem kriterijem za eno lažjo, za pse primerno pot. Po kateri ne bova preveč utrujena. In bova lahko šla zvečer v Ljubljani še na večerjo.
A veš kao.
V resnici ni pot zadostila nobenemu od kriterijev. Pot na Skuto je – in kot takšna je opisana tudi na hribi.net – zahtevna, neoznačena pot. Od izhodišča se pot brez markacij čez Žmavčarje strmo vzpenja ves čas do bivaka. Vsaj četrtino poti je treba gaziti po spolzkem melišču. Ta se vije ob gladki steni, v katero vztrajno žge sonce.
Toliko o “lažjem izletu v hribe”.
A se je zelo izplačalo. Pogled z bivaka (ki je leta 2015 sicer nastal ob sodelovanju OFIS arhitekti, AKT II iz Londona, ŠD Freeapproved, PD Ljubljana Matica ter Univerze Harvard) proti Skuti in okoliškim vrhovom je impozanten. Tako kot pogled na sam bivak, ki je, sploh ko se je med vrhove nabrala megla, deloval še bolj čarobno.
Bivak je leta 2015 nastal ob sodelovanju OFIS arhitekti, AKT II iz Londona, ŠD Freeapproved, PD Ljubljana Matica ter Univerze Harvard.
Pri bivaku sva torej pojedla sendviče, naškljocala par fotk in se po dobre pol ure odpravila v dolino, da ne bi v Ljubljani zamudila večerje. Maruša nama je ob 13:56 po SMS-u zaželela srečen sestop.
Pot navzdol in nespektakularen padec
Po približno uri in pol, nekje na sredini poti, naju je na poti prehitel par. “Ta dva gresta pa pogumno,” sem si mislila. Pot je bila na tistem delu zaradi prodnate podlage precej spolzka. “Grem jaz raje malo bolj počasi, ne bi si noge zlomila …” sem rekla sama pri sebi.
* Na tem mestu dodajam še razlago, po kateri sem bila v zadnjem času večkrat vprašana – da na Skuto nisem šla v allstarkah, ampak s polno hribovsko opremo – gojzarji, čelada, vetrovka, pohodne palice in vse te zadeve … Nesreča ni bila posledica neopremljenosti – ampak je bila zgolj to – nesreča, ki se ji verjetno ni dalo izogniti drugače kot tako, da bi ostala doma.
Čeprav misli niso bile izrečene na glas, sem očitno vseeno zajinxala. Le nekaj minut po tem mi je na poti namreč zdrsnilo in …
Padec je bil res nespektaukalarno dolgočasen in vse skupaj je izgledalo precej brezveze. Pravzaprav ni bil niti padec. Bolj ali manj sem se vsedla na tla, a očitno mi je nogo spodneslo ravno pod pravim kotom, da sem takoj začutila, da se gleženj v čevlju ne premika, kot bi bilo treba.*
Mahedral je, revež.
Ležim jaz tam na tleh. Janin se je za vogalom nekaj ukvarjal s Tobijem. Razmišljam, da je tole kar neugodno in da večerja najbrž odpade. Bolelo me zares ni, samo res jezna sem bila, da sem se morala pa ravno pri 32 letih prvič nekaj poškodovati. Ker se je Janin še vedno ukvarjal s Tobijem, sem čez nekaj časa vseeno pomislila, da bi mogoče opozorila na svoj položaj.
In mava midva en tak umirjen pogovor. “Janin, gleženj je šel.” Gleda on: “Hm, a res? A pa boš lahko dol prišla?” – “Ma po moje, da ne. Se mi zdi, da ni v sklepu.” Dava dol čevelj. “A ja … Uf … Ja, nič … bo treba kar reševalce poklicat.” – “Ma nemoj.”
Konec pohoda na Skuto ali sestop s helikopterjem
Signala za klic seveda ni bilo. In kdo bi pomislil, da na 112 v resnici lahko pošlješ tudi SMS. (Zdaj vemo. Če bo kdo kdaj rabil … Hvala, prosim!) Po slabe pol ure je Janinu nekoliko nižje uspelo priklicati reševalce, jaz pa sem medtem razmišljala, kaj so nas za takšne primere učili na tečaju prve pomoči. Gležnja se nisem upala dotikati, sem si pa – bravo jaz! – zamenjala preznojeno majico in oblekla flis. Da ne bi prišlo do podhladitve, al nekaj. Pa malo pospravila stvari v ruzak. Da ne bi reševalci rekli, da mamo vse razmetano.
Tobi je od utrujenosti trdno zaspal ob meni in se z zaščitniškim rečanjem zbudil samo, ko je mimo naju prišel planinec: “Kaj pa ti tukaj?” – “Jah nič … Sedim. Gleženj je šel. Čakam na reševalce.” – “Aja, ojoj. A ti dam povoj? Mam ravno prvo pomoč s sabo.” – “Pa ti … po mojem ni treba. Najbrž ne bo pomagalo. Zgleda kar resno.” – “Aja, uf, pa res. Ja nič, potem pa srečno. Upam, da kmalu pride pomoč.” – “Hvala. Pa srečno pot! Previdno – drsi!”
Pomoč je prišla čez približno 45 minut v obliki helikopterja z dvema reševalcema Gorske reševalne službe Kamnik, dvema pilotoma in policistom. Reševalca sta mi imobilizirala nogo, dala zdravilo proti bolečnim in nas vse tri – s Tobijem vred – potegnila v helikopter.
Največja atrakcija je bil seveda Tobi, ki se z vsem truščem, vetrom in reševalno akcijo na sploh ni strinjal. A je bil preveč prestrašen, da bi se lahko upiral. Po nekaj minutah je helikopter pristal v Kamniku, od koder so me z rešilcem odpeljali na ljubljansko Urgenco. Od tam na rentgen, ki je pokazal “zlom zunanjega maleola z luksacijo talusa”. Z Urgence pa na operacijo na Travmatološko kliniko, kjer je kirug kost privijačil nazaj na svoje mesto in zašil potrgane vezi.
Urgenca, Travma in pain-killerji
Al nekaj takega.
Zares ne vem, ker sem operacijo prespala. Hvala dobremu anesteziologu, doktorju Hostniku, ki mi je poleg lokalne anestezije pomagal z nekimi amaizignly močnimi pain-killerji in sedativi. Zaradi katerih mi je bilo v tistem trenutku pred operacijo, preden me je zmanjkalo, čisto ok ležat tam na tisti mizi. In poslušat zdravnike in sestre, kako pokajo šale. Kot da nismo v bolnici in kot da ura ni polnoč, oni pa v službi.* In zaradi katerih sem v tistem trenutku “povsem logično” razmišljala, da v resnici najbrž ni tako bad. In da bom šla v ponedeljek đabe v službo. Kaj pa je to takega! En gleženj.
* Ne morem si kaj, da tega mesta ne bi izkoristila tudi zato, da povem, da sem bila nad oskrbo reševalcev GRS Kamnik, kamniške in ljubljanske reševalne službe ter osebja na UKC Ljubljana, navdušena. Čeprav je “navdušenje” posebno v zvezi z reševalci GRS-ja, ki to delo opravljajo prostovoljno (in morajo sredstva za gradnjo svojih prostorov celo financirati s pomočjo prostovoljnih prispevkov!), res premajhna beseda. Prav tako je “navdušenje” premalo za vse zdravnike, kirurge, medicinske sestre, tehnike in ostalo osebje, ki svoje delo tudi v nočni izmeni opravljajo, kot da jim v resnici pri delu ni nikoli težko. In kot da pacienti nismo res tečni. Če ne bi bila pod stresom in zalimana, bi se res smejala vsem šalam o mačkih in zobkih ter ostalim šalam, ki jih moji zadrogirani možgani niso sprocesirali. In če v medijih preberem še en hejterski članek s primitivnimi komentarji o slovenskem zdravstvu, bom res sitna.
V podrobnosti tega, kako fino je, ko moraš naslednji dan po operaciji v postelji lulat v kahlico, ne bi šla. Ni apetitlih. Čeprav so mi sestre rekle, da to pač tako je. Nič takega.
Se je pa nivo “optimizma” (ki je bil pred operacijo seveda samo posledica močnih zdravil) v naslednjih 48 urah vsekakor vrnil tja, kjer je bil ob prihodu na Urgenco. Na raven obupa in rahle panike. Na preživetveni “DAJTE MI VSE PAIN-KILLERJE, KAR JIH MATE! PA NE SE DOTIKAT MOJEGA GLEŽNJA!” Sploh ko sem ugotovila, da imam na desni strani gležnja od operacije 10-centimetrsko rano, skozi katero so mi mrcvarili kosti. In da to boli. In da v ponedeljek v službo pač ne bo šlo. In da bo na splošno prihodnjih nekaj tednov kamor koli šlo samo z berglami. Vsekakor pa še kar nekaj mesecev ne bo šlo na noben izlet. 🙁 In na noben šport. 🙁 🙁 In na nobeno morje. 🙁 🙁 🙁 In sploh v nobene hribe. 🙁 🙁 🙁 🙁
Hribi – kmalu nasvidenje
Joj, hribi … Čeprav sem bolj pristaš morja, bo že res, da je človek pač eno tako hecno bitje, ki si v življenju najbolj želi tistega, česar absolutno ne more imeti. In tako si jaz ta hip najbolj na svetu želim v hribe. No, saj se bomo še srečali. In to kmalu. Sploh s Skuto bova že še poravnali račune. In tudi Jalovec nam ne uide!
Do takrat pa – da bo lažje zdržati in zato, ker bo tudi pisanje popotniškega bloga očitno moralo nekaj časa počakati – še en seznam mojih hribolazniških podvigov. Top 5 idej za izlet v hribe iz preteklega leta. Za motivacijo.
Hribi – kmalu nasvidenje!
Top 5 idej za izlet v hribe
1 Triglavska jezera in Krnsko jezero
Zdi se mi, da so razna visokogorska in manj visokogorska jezera v zadnjem času postala pravi insta hit, ki sem mu podlegla tudi sama. V lepem spominu mi je na primer ostalo italijansko Rabeljsko jezero, ki se ga najbolj splača obiskati v okviru vikend izleta v Soško dolino in Trento. Od visokogorskih jezer pa me je v zadnjem letu v teh istih koncih najbolj navdušilo Krnsko jezero – največje slovensko visokogorsko jezero, do katerega vodi dobri dve uri dolga pot iz Lepene. Na gorenjskem koncu pa navijam za pohod čez sicer trenutno zaprto Komarčo. Najprej do Črnega jezera, za dodatni dve uri hoje pa dobite še slikovit razgled in insta fotografije Dvojnega jezera.
2 Golica
Golica je menda najbolj kul spomladi, ko čez celo pobočje cvetijo narcise. Sama tega pogleda v živo še nisem doživela, saj sem šla na Golico vedno pozimi. Takrat vsaj ni gneče. In objestnih turistov, ki bi jim bilo treba težit, da se narcis ne sme trgat. Dobiš pa namesto narcis res lep pogled na zahodne Karavanke in del Julijskih Alp s Triglavom.
3 Češka koča
Pohodu na Češko kočo ne bi ravno rekla “pohod”. Ali “hribi”. Kaj šele “gore”. Čeprav se koča na 1.542 metrih povsem upravičeno lahko kvalificira kot “gorska koča”. A približno uro in pol dolga pot je po zahtevnosti res bolj sprehod. Vseeno pa ravno dovolj dolg sprehod, da si na cilju brez slabe vesti lahko privoščiš golaž in špricer. Že samo zato se res splača tja!
4 Martuljški slapovi
Še en izlet, na katerega grem rada predvsem zaradi hrane in špricerja. V Ingotovi koči na planini Jesenje imajo namreč najboljše žgance s kislim mlekom. Tudi štrudelj je menda za poskusit. Slaba stran tega izleta sploh v lepem vremenu je, da je pot do koče mimo Spodnjega Martuljkovega slapa otročje lahka. Dobesedno – gre namreč za priljubljeno destinacijo za družinske izlete, zaradi česar zna biti pot včasih že preveč obljudena. Malo več gozdne samote je – zaradi nekoliko bolj zahtevnega terena – na poti do Zgornjega Martuljkovega slapa, približno uro stran od koče.
5 Blegoš
All time favorite. Če ne veš kam, ampak bi samo šel v hribe, greš pač na Blegoš. Primeren za izlet v vseh letnih časih. Ne pretežak, ne prelahek. Čeprav nisem ljubiteljica zime, mi je Blegoš – nenavadno – še posebno ljub v snegu. Sploh ko se veter poigra z ledenimi vzorci na drevesih ob poti.
