Indonezija, Flores – Backpackerski izlet od zahodne do vzhodne obale Floresa

To je Paulus.
Za fotografijo je poziral po izvedenem obredu v glavni obredni hiši v vasici Wae Rebo. Z obredom starešina izreče dobrodošlico vsakemu novemu prišleku. Hkrati pa poskrbi, da obiskovalce sprejmejo tudi predniki prebivalcev vasi, ki so se pred stoletji iz Sumatre preselili globoko v hribe deževnega gozda na zahodnem delu otoka Flores. Duhovi prednikov namreč v vasi bivajo skupaj z 250 živečimi prebivalci.

Nismo jih videli, a prav gotovo so bili tam. Le od kje so sicer ponoči iz temačnih predelov 15 metrov visoke stožčaste hiše, kjer smo prenočili z ostalimi obiskovalci, prihajali vsi tisti zvoki, zaradi katerih je bil spanec bolj rahel?

A gremo lepo po vrsti. Do tradicionalne vasi Wae Rebo v regiji Manggarai je bilo treba najprej priti. In pot ni bila tako enostavna. Pa tudi dolgočasna ne …

Obisk vasi Wae Rebo – v lastni režiji

Wae Rebo je sicer ena od turistično najbolj obiskanih destinacij na Floresu. Med drugimi je to posledica tesnega sodelovanja lokalnega prebivalstva in v začetku tisočletja ustanovljene Turistične organizacije. Ta na eni strani skrbi za popularizacijo, na drugi strani pa za ohranjanje kulturne dediščine območja.

Wae Rebo, Flores, Indonezija

Wae Rebo z značilno arhitekturo hiš, imenovanih Mbaru Niang, ki so okrog glavnega oltarja razporejene v krogu (foto: Zala Maček).

Iz mest Labuan Bajo in Ruteng, ki sta vasi lokacijsko najbližji, zato obstaja več možnosti za obisk vasi. A organiziranih izletov, kjer te vodiči v skupini drugih turistov preganjajo od točke A do točke B, sva imela po dveh dneh bivanja v Labuan Bajo dovolj. Privajalno obdobje na dopustniški čas pa je tudi že poteklo. Zato sva bila odločena, da do vasi prideva v lastni režiji.

Kaj gre pa lahko narobe?

(Neuspešni) lov za prevozom

Ko sva dan pred odhodom pot preverjala na zemljevidu, se slabih 150 kilometrov do vasi Dintor – izhodišča za tri urni pohod do Wae Rebo – ni zdelo kot velik zalogaj. Da bi vožnjo opravila čim hitreje, z vso potapljaško opremo, ki sva jo s seboj prinesla za zadnji del potovanja, pa tudi najenostavneje, sva bila prepričana, da v mestu lahko najdeva voznika, ki bi naju z avtomobilom za zmerno plačilo zategnil do Dintorja.

A domačini niso bili istega mnenja. Ko sva po mestu in v hotelu začela spraševati za ceno prevoza, sva namesto navdušenega odobravanja, na katerega sva računala, nazaj dobivala zgolj sumničave poglede. Nekaj med presenečenostjo, začudenjem, neodobravanjem in … no, ne ravno posmehom, vsekakor pa jasnim odgovorom, da se jim za en dan do Dintorja ne splača voziti. »A 2-day tour with tour guide maybe?« Ne, hvala. Potem pa »good luck«!

Čas za odhod – po indonezijskem času

In srečno pot nama je na koncu na dan odhoda zaželela tudi prijazna gospa iz hotela, po tem ko nama je natančno razložila, kako lahko do Dintorja prideva z javnim prevozom: »Do Cancarja tako ali tako vozi avtobus. Od tam bosta pa že nekako …« – »In kako je to?«- »Z javnim prevozom … Motor, avto, kamion … Se bo že nekaj našlo. « – »Vozni r… Ah, never mind.«

Avtobus, ki naju je zjutraj pobral kar pred hotelom, je odpeljal po »indonezijskem času«. V hotelu so nama povedali, da bo to mogoče ob sedmih, mogoče ob osmih, mogoče pa tudi šele ob devetih. Zato sva ob sedmih pozajtrkovala in sprejela tisti dan verjetno eno najpametnejših odločitev potovanja. Da ta velike kufre za en teden pustiva v hotelu, kamor sva se itak nameravala vrniti. Pot pa nadaljujeva zgolj z majhnimi nahrbtniki z najnujnejšo opremo.

Avtobus je na koncu pred hotelom pohupal ob dvajset čez osem.

In smo šli.

Štetje ovinkov ali »floreška avtocesta«

Prvih 100 kilometrov po avtocesti je bilo … Čakaj – avtocesta? Just kidding. Na Floresu ni avtoceste. Najnovejša in najboljša cesta – t.i. Trans-Flores Highway, ki poveuje glavna mesta 350 kilometrov dolgega Floresa, je polžasto zavita cesta. V primerjavi s katero so se ovinki na Vršič zdeli kot otroška pravljica za lahko noč.

Trans-Flores Highway, Indonezija

Floreška “avtocesta” z ovinki, v primerjavi s katerimi so se tisti na Vršič zdeli kot otroška pravljica za lahko noč …

Nobena pravljica, s katero sem se poskušala zamotiti v mislih, pa ni pomagala želodcu, ki sem ga tri ure neuspešno prepričevala, da mu v resnici ni slabo. Kako sva se kljub vsemu zmenila, da je zajtrk nadaljeval v smeri, ki mu je bila namenjena, ne vem. Vem pa, kako zelo vesela sem bila, ko naju je voznik avtobusa v Cancarju pustil na cesti sredi ničesar.

Zrak! Svoboda! Male življenjske zmage!

Na pol poti v vasi Cancar

A praznovanje je bilo sila kratko. Ko so se centri za ravnotežje postavili nazaj na svoje mesto, sem se zavedla, da sva – v resnici – na cesti sredi ničesar.

No, ne čisto sredi ničesar. Na nasprotni strani ceste je bila baraka s tipično indonezijsko štacuno, v kateri lahko kupiš vodo, prigrizke in razno šaro. Zraven pa skupina Indonezijcev, ki je med hihitanjem, dreganjem s komolci in kazanjem s prsti očitno opravljala zmedena turista.

»Midva bi šla v Wae Rebo. Bus, taxi? How much?«

V odgovor sva dobila še več hihitanja in zelo veliko vprašanj in odgovorov, ki pa jih nisva razumela. Nihče od prisotnih namreč ni znal angleško. Zato sva lepo odložila nahrbtnike, se vkampirala v barako in še naprej ponavljala ime vasi, do katere sva želela priti ter naštevala različna prevozna sredstva – taxi, ojek, bus, wooden truck …

Okrog naju se je nato nekaj časa dogajalo veliko kriljenja z rokami in dogovarjanja v indonezijščini. Dokler se nismo po nekaj minutah s pomočjo žepnega kalkulatorja nekako sporazumeli, za koliko naju lahko nekdo do Dintorja pelje z ojek-om, kot taksi-motorju pravijo na Floresu.

Kamion, kokoši in glasbeni spektakel

A v dogajanju je nato prišlo do nenadnega preobrata. V slogu deus ex machina se je od nekje pojavila »odrešilna« figura – človek – domačin, ki je znal angleško. In to tekoče. Prav tako nenadoma, kot strela z jasnega, se je od nekje potem pripeljal še leseni tovornjak, ki je na Floresu prav tako oblika javnega prevoza. Angleško govoreči gospod nama je povedal, da tovornjak sicer ne gre do Dintorja, a je voznik za dobrih deset evrov na osebo pripravljen narediti obvoz od sprva načrtovane destinacije.

Los geht’s!

Sebe in prtljago sva napokala na lesene klopi v odprtem kamionu. Pred nama je sedela skupina domačinov – očitno navdušenih nad dejstvom, da sva se jim pridružila. Pod klopmi cel kup kokoši, ki so se med potjo sprehajale pod nogami in radovedno kljuvale robove hlač. Na sprednji steni kamiona pa dva ogromna zvočnika, iz katerih je nabijala glasna glasba, ki jo po decibelih dosegla jakost kakšnega nočnega kluba. V štirih urah intenzivnega pozibavanja po še naprej ovinkasti, za bonus pa zdaj še popolnoma luknjasti cesti, smo slišali vse od indonezijskega popa, Eminema do »Taki Taki« latino komerciale.

Wae Rebo – skrivnostna vasica med meglicami deževnega gozda

Zvoki narave, ki se je v večerni svetlobi oglašala iz riževih polj in idilični bungalovi v Wae Rebo Lodge, kjer sva čez noč počakala do jutranjega izleta v Wae Rebo, so se po »intenzivni« vožnji zdeli kot kakšen digital detox yoga retreat. Brez restavracij ali trgovin daleč naokoli, brez tople vode, brez klime, brez interneta, brez telefonskega signala. Zato pa z odlično doma pripravljeno večerjo in zajtrkom, ki so ju za edina gosta “hotela” pripravili lastniki.

Dintor, Flores, Indonezija

Majhna, umirjena vas Dintor – izhodišče za pohod do vasi Wae Rebo (foto: Janin Kolenc).

Enako “zenovski” je bila tudi pohod do Wae Rebo naslednje jutro. Pot je vodila skozi zeleno, razbohoteno džunglo, iz katere so se zaradi obetajočega se dežja dvigale meglice. Najbolj mističen občutek so ustvarile prav v trenutku, ko se je na dobrih 1.100 metrov nadmorske višine na obzorju naslikal razgled na vasico Wae Rebo z značilno arhitekturo hiš, imenovanih Mbaru Niang, ki so okrog glavnega oltarja razporejene v krogu. Oblika kroga simbolizira harmonijo in sožitje družin, ki bivajo v Mbaru Niang. V eni hiši (v premer meri približno 10 metrov) v pregrajenih sobicah živi do osem družin, v osrednjem prostoru brez dimnika, s samo nekaj okenci, pa sta zadimljena kuhinja in jedilnica.

V eni takšnih hiš sva skupaj še z nekaterimi obiskovalci iz Evrope, Amerike in Azije prenočila do naslednjega jutra. Na provizoričnih, tankih blazinah na s slamnato prevleko pokritih lesenih tleh.

Spet na poti – naslednja destinacija: Bajawa

Če se mi je prejšnji dan Wae Rebo Lodge zdel skoraj samostansko asketski, je pričakovanje prave postelje v privatni spalnici in kopalnice s tekočo vodo po bolj prebedeni, kot prespani noči v vasi – priznam – v mislih odzvanjalo zelo pomirjujoče.

A do tam je bilo – spet! – seveda treba najprej priti. To pa že vemo, kako gre, a ne?

Pot do naslednje destinacije – do mesta Bajawa – se je začela podobno kot relacija Labuan Bajo-Dintor. S pomembno razliko, da sva tokrat že na začetku imela privilegij angleško govorečega sogovornika. Sicer pa prav tako z veliko pregovarjana in dogovarjanja, kaj se ne da in kaj se da. Kaj se komu ne ljubi in kaj bi nekdo morda vseeno naredil, če plačava.

Ojek, tropska nevihta in novih 1.000 ovinkov

Končni dogovor je bil, da prvi del poti do mesta Ruteng opraviva z dvema ojek-oma. Zaradi še vedno živega spomina na neprijetno vožnjo iz Labuan Bajo v zatohlem avtobusu, sta se mi v tistem trenutku dve uri na zadnjem sedežu motorja z vetrom v laseh zdeli precej dobra ideja.

Ko smo se po cesti, za katero sem prej zmotno mislila, da bolj vijugasta in bolj uničena ne more biti, začeli vzpenjati v notranjost Floresa, se mi je iz globin podzavesti prikradla molitev, ki so me jo v osnovni šoli naučile sošolke, ki so hodile k verouku.

Ni palilo. Sklepam, da sem se pri kakšnem verzu zmotila, saj je, ko do Rutenga sicer ni ostalo več kot 15 minut vožnje, za namenček začelo še deževati.

Pravzaprav se je konkretno uscalo.

A morda je pogled na dva premočena cucka botroval temu, da sva iz Rutenga prevoz do Bajawe dobila sila hitro. Tokrat po le nekaj minutah že dobro znanega kriljenja, kazanja s prstom, ponavljanja imena končne destinacije in vtipkavanja številk v kalkulator.

In potem spet jovo na novo – ovinki, glasna glasba, ljudje, ki na poti vstopajo in izstopajo iz avtomobila. Vsi nekaj govorijo, pa ne veš kaj, ker nihče ne zna angleško … Samo da se peljemo v pravo smer. In da nismo kje izgubili prtljage. Ne, ni panike – prtljaga je na strehi avtomobila. Za nosilce pripeta samo s trakovi nahrbtnika. V nahrbtniku pa laptop, oba fotoaparata, oba potna lista, kartice in vsa gotovina. Ni panike.

Floreški “go with the flow”

Sarkazem na stran – na koncu resnično kar nekako ni panike. Ko se navadiš, da stvari tu pač potekajo malo drugače, ti vse skupaj postane všeč. Na urnike, koledarje in Excel tabele navajeni zahodnjaški um, ki bi ves čas nekaj organiziral, načrtoval in nujno že v naprej predvidel, kaj vse gre lahko narobe, se sicer na začetku na vse pretege upira. Dokler mu pač ne preostane drugega, da sprejme floreški “go with the flow”. Kjer se vse zgodi ob svojem času in točno tako, kot se mora.

In tako sva se v Bajawi pozno popoldne check-inala v hotel. S posteljo in tekočo, toplo vodo. In internetom. In še vedno z vsemi dokumenti, denarjem in celimi fotoaparati.

Mokre obleke pa so se do tam že tudi posušile. A se v prihodnjih dneh še večkrat namočile. Kljub temu, da se je deževno obdobje iztekalo, je v notranjosti Floresa za razliko od obalnega Labuan Bajo vreme vsak dan poskrbelo za vsaj en konkreten tropski naliv. Na srečo bolj v večernih urah, ko sva lahko dež opazovala z varne, udobne razdalje – ob večerji in s steklenico Bintanga.

Bajawa – slapovi, termalni izviri in tradicionalne vasi

Čez dan pa je bilo kljub hladnejšim temperaturam vreme dovolj prijazno za motorčkanje do vseh must-see znamenitosti v okolici. Do slapa Oggi, do katerega vodi slikovita pot skozi riževa polja. Do naravnega izvira tople vode Malanage, kjer se vroča vulkanska voda izliva v hladnejšo rečno strugo, v katero se domačini hodijo kopati. In do tradicionalne vasi Bena ob vznožju vulkana Inerie z značilnimi hišami, oltarji za čaščenje prednikov, kamnitimi formacijami (ki so menda nastale že v megalitiku) in slikovitimi ikat-i – ročno izdelano tkanino s prepoznavnimi vzorci.

Slikoviti prizori floreške hitre ceste

Za tropsko podnebje skoraj zimske razmere (govorimo o temperaturi nekje med 15 in 20 stopinjami …), značilna visoka vlažnost in za približajoče se suho obdobje nenavadno velike količine dežja so ostale spremljevalka ves čas potovanja po notranjosti otoka Flores, ki sva ga iz Bajawe nadaljevala proti mestecu Moni.

Tokrat sva se s prevozom pustila razvajati in za sedem urno vožnjo najela privatni taksi. Predvsem zato, da sva se lahko na poti, ki predstavlja enega najbolj slikovitih odsekov floreške hitre ceste v miru ustavila in fotografirala. In se navduševala nad edinstveno, mogočno panoramo gostega zelenega deževnega gozda. In nad nemirno, divjo obalo na plaži Blue Stone Beach, ki je bolj kot na ljubko peščeno tropsko plažo s palmami spominjala na severno kalifornijsko pacifiško obalo.

Zadnje postajališče na floreški celini – “mesto” Moni

Končna destinacija – še zadnje “postajališče”, iz katerega se ni videlo plaže in kjer sva se namesto v morju kopala v tropskih nalivih – je bilo mestece Moni.

Za mesto samo bi težko rekla kaj lepega. Pravzaprav bi na splošno težko povedala kar koli. Prvič zato, ker je Moni bolj kot mesto tipična floreška vas. Z glavno cesto, ki se čez dan natrpa z motorji, tovornjaki, ljudmi in živalmi. Na levi in desni pa so kot ponesreči nametane barakaste hiše. Drugič pa zato, ker se v mestu nisva prav dosti zadrževala. Popoldne sva raje preživela v “hotelu” – v majhnem backpackerskem “home stay-u”, v enem izmed štirih preprostih bambusovih bungalovov. Večer pa ob doma pripravljeni hrani, ki smo jo povečerjali z lastnikom Lopezom in tremi drugimi gosti. Hrana je bila odlična (in vegetarijanska), vzdušje pa tako domače, da je spominjalo na kakšno nedeljsko družinsko kosilo, do katerega je manjkal le obvezen družinski prepir.

The Gecko's, Moni, Flores, Indonezija

Preprost, a simpatičen backpackerski hotel v mestu Moni (foto: Janin Kolenc).

Barvna pravljica na vulkanu Kelimutu

Slednjega bi si sicer težko predstavljala, saj so bili Lopez in ekipa eni najbolj skuliranih in ustrežljivih gostiteljev celotnega potovanja po Floresu. V jutranjih urah so nama naslednji dan tako uredili tudi motor, s katerim sva se odpeljala po tisto, po kar sva v Moni pravzaprav prišla.

Po še enega izmed najlepših razgledov na Floresu. Z vrha 1.639 metrov visokega vulkana Kelimutu se pogled namreč odpira na tri kraterska jezera. Domnevno zaradi mešanja mineralov v vodi in vulkanskih plinov, je vsako izmed treh jezer obarvano s svojo barvo, ki pa se ves čas spreminjajo. Iz svetlo plave, živo turkizne in skoraj črne (kot so bila jezera obarvana v času najinega obiska), vse do rdeče, bele, rjave in zelene. Lokalno izročilo sicer pravi, da so misteriozna jezera sicer prebivališče preminulih duš; vsako izmed njih bog Mae v ustrezno jezero “razvrsti” glede na dejanja v tuzemeljskem življenju.

Vulkan Kelimutu, Flores, Indonezija

Z vrha 1.639 metrov visokega vulkana Kelimutu se pogled odpira na kraterska jezera, ki spreminjajo barvo (foto: Janin Kolenc).

Zaključek potovanja po Floresu ob najlepšem razgledu izmed vseh

Ateizem gor ali dol – takšne zgodbice v kombinaciji z mogočnostjo narave, ki je na Kelimutu poskrbela za pompozen razgled čez prepadni rob vulkanskega kraterja, na človeka hočeš ali nočeš naredijo vtis. Ki se je v tem primeru gibal med občudovanjem, prevzetostjo in nekakšnim tihim nelagodjem.

Kaj pa vem, morda je k slednjemu prispeval tudi nenavaden vulkanski vonj, ki se je na čuden način zažiral v nosnice in zaradi katerega se je telo pripravljajo na glavobol.

Morda pa sem si v tistem trenutku po deževnem tednu, neudobnih posteljah in neskončnih ovinkih floreške hitre ceste na vrhu vulkana, ko sem zrla v globino turkizne vode, ki je spominjala na odtenke tropskih plaž, samo zaželela malo morja.

Nič ne rečem. Bila je nepozabna dogodivščina – ena boljših in tako intenzivnih, da se je zdelo, kot da sva namesto en teden potovala vsaj dva ali tri. Poleg tega pa so bili razgledi na floreške naravne danosti vredni vsake naporne vožnje in premočenih oblek.

A morje je le morje. In če se kdaj odločim kupiti enosmerno letalsko vozovnico in ostati nekje na vzhodu, bo to sigurno zato, ker bom obsedla tam, kjer sedim najrajši. Na premcu ne prehitro premikajočega se čolna, ki pluje po tropskem morju. Ko sonce postane premočno, pa grem pod morsko gladino pozdravit mante, jate rib in grebenske morske pse, ki se pasejo na pisanih koralnih grebenih.

Tako kot se je zaključilo potovanje po Floresu. Ker je morje pač morje. Razgled na neskončno modrino pa še vedno najlepši od vseh.

Vsi Prispevki