To je Beti. Kraljica.
Beti je k nam prišla septembra 2017. Bilo je tako: neke avgustovske nedelje sva se z Janinom odpravila na izlet v gore. Če me spomin ne vara, je bil cilj Trenta. Na Jesenicah sva se ustavila na bencinski črpalki. Natočila sva gorivo, Janin je šel plačat, jaz pa sem na parkirišču čakala v avtu. Ko sva želela nadaljevati pot, mi je Janin povedal, da se pod najinim avtom skriva mlada muca.
Izstopim, se sklonim pod avto in res: izpod podvozja kuka par prestrašenih mačjih oči. Ko sem segla proti njej, sem bila prepričana, da bo zbežala. A kepica se je vdano pustila prijeti.
Gledam jaz to malo, popolnoma ocufano, garjasto bitje, polno uši in bolh. Ona me gleda z vnetimi, gnojnimi očmi. Jaz – baba histerična – v jok. Je pa že ne bomo pustili tukaj!!!
In bila je … Beti
Čez nekaj minut je tako mucica že sedela na tleh ob sprednjem sedežu avtomobila in jedla na bencinski črpalki kupljeno konzervo. Avto se je peljal. Vendar ne v Trento, ampak samo do jezera Jasna. Tam je Tobi začudeno stegoval smrček proti novi pridobitvi. Jaz pa sem medtem ugotavljala, da macica izgleda čisto tako, kot ena Beti.
Beti … Ko sva jo takoj naslednji dan odpeljala v Društvo SVSP (od koder sva posvojila tudi Tobija), se je veterinar, po tem ko sem mu razložila, da morajo mački nujno poiskati dom, ker midva poleg psa res ne moreva, sploh pa a-b-s-o-l-u-t-n-o nočeva imeti še mačke, na vprašanje, če sva ji že dala ime, samo pomenljivo namuzal.
Ja, saj vem … Dati ime najdeni živali? Stvar je bila po tem dokaj jasna. Po enem tednu veterinarske karantene, ko so v društvu Beti cepili in jo rešili vseh zajedalcev, midva pa sva se vrnila z izleta v Firence, je Gorenjka Beti dobila stalno rezidenstvo v centru Ljubljane.
Večinoma doma – večinoma srečna
Od takrat je Beti večinoma doma. Sem in tja se sicer med nogami izmuzne na balkon. Da počekira dogajanje na dvorišču. Ob toplem vremenu, ko so v stanovanju na stežaj odprta okna, iz teglca za rože pokomandira ptiče. Sicer pa je res kar doma. Ker je doma pač vse, kar potrebuje. Kavč, postelja in druge mehke površine. Hrana. Najljubša igrača, ki se ji reče Roomba – robotski sesalnik, ki ima zaradi nočne zabave z Beti vedno prazne baterije. Mi pa zato prašno stanovanje. Dva sužnja, ki čistita njen WC. Pa še Tobi, do katerega goji ves spekter čustev. Od “zašamarim te” do “dajem ti vso ljubezen, ki jo premorem.”
Beti je doma večinoma srečna (razen takrat, ko se predolgo obotavljam z odpiranjem konzerve). In zato res ne razume, v čem je problem, da smo na današnji dan že 25 dni tudi mi – tako kot ona – večinoma doma. V karanteni. Večinoma nesrečni.
Večinoma doma – večinoma srečna (foto: Janin Kolenc).
Karantena? Mamo to!
Ko se je v petek, 13. marca 2020 (kako prikladen izbor dneva!) po vsej drami, ki se je v tem tednu stopnjevala iz dneva v dan, dokončno izkazalo, da bomo z naslednjim dnem zaradi razglašene pandemije novega koronavirusa nekaj časa ostali doma, tudi jaz – priznam – nisem čutila hude napetosti. Vsaj ne zaradi prihajajoče karantene.
Seveda me je ob rastočem številu okuženih, črnogledih napovedih zdravstvenih institucij in nepredvidljivem razvoju dogodkov že čez vikend močno stiskalo v prsih. Najprej zaradi tesnobe. Potem pa še zaradi hlapov dezinfekcijskega čistila, ki sem ga izpraznila v kopalnici brez oken. Da preženemo ta virus vsaj z domačih kljuk!
V domači karanteni pa prevelike težave res nisem videla. Bomo že zgurali, a ne? Saj sem tudi avgusta, ko sem si zlomila gleženj, štirinajst dni prav zares preživela med štirimi stenami. Oziroma še bolj natančno – na relaciji postelja – kopalnica – kavč. Zaradi bergel nisem mogla niti po kozarec vode. Zaradi bolečin se je že pot do stranišča zdela kot res slaba šala. Pa smo tudi to preživeli. Razen brazgotine dogodek ni pustil niti resnih fizičnih niti psihičnih posledic.
Razvajena zahodnjaška priviligiranka v karanteni
Tisti petek, 13. marca 2020, sem bližajočo karanteno torej primerjala s “karanteno” ob zlomu gležnja. Pri tem sem se “veselila”, da si bom lahko tokrat vsaj hrano iz hladilnika vzela sama. Poleg tega pa bom še vedno lahko šla ven. V trgovino in s Tobijem v Tivoli.
Tukaj imam seveda v mislih povsem osebno izkušnjo doživljanja stanja izolacije in odsotnosti socialne interakcije. In ne siceršnjih katastrofalnih posledic pandemije. Povsem dobro se zavedam, kaj širitev virusa in karantena pomenita za obremenjeni zdravstveni sistem, gospodarstvo in predvsem življenjske pogoje najbolj ranljivih skupin.
A tu – kot rečeno – govorim o lastnem, psihološko-sociološkem spopadanju z družbeno izolacijo. Zaradi katere moram jaz – razvajena zahodnjaška priviligiranka – spremeniti svoje navade in omejiti luksuz, ki ga sicer dojemamo kot nekaj samoumevnega. Saj se razumemo: kosilo v restavraciji, pivo s prijatelji, fitnes, obisk družine, izlet v gore, sobotni nakupi na tržnici, frizer, manikura, koncert. Ja, tudi službeni čas, ki ga s sodelavci preživimo v pisarni.
Stopnja dosadnosti karantene? 15 od 10
Danes, 7. aprila 2020, javno priznavam, da sem se pri oceni tega, kako dobro prenašam omejitve karantene, zmotila.
Karantena sucks! Stopnja dosadnosti? 15 od 10!
Korona karantena je stokrat bolj sitna, kot tista moja avgustovska. Zato, ker traja že več kot 14 dni. In zato, ker kaže, da bo trajala vsaj še enkrat, dvakrat, trikrat (?) toliko. Oziroma ker niti ne vemo, kako dolgo bo trajala in je luč na koncu tunela zato res meglena. Pa zato, ker sem pri avgustovski vsaj vedela, da bom lahko “med ljudi” šla takoj, ko bo nehalo boleti. Pa čeprav na berglah. Da ne rečem, da tokrat sicer zmorem it ven, a me je vsakič, ko Tobija peljem na potrebo v Tivoli, strah, da se bom znašla v senzacionalističnem TV prispevku katere izmed medijskih hiš. Te zadnje čase očitno najbolj uživajo v tem, da s prstom kažejo na tiste, ki poziva #OstaniDoma domnevno ne jemljejo dovolj resno.
Mimogrede: sama sem po videnem mnenja, da se večina (govorim lahko za Ljubljano) karantene oziroma ostalih ukrepov drži več kot zgledno. In žugajoč, grozilen ton mnogih novinarjev in vladnih govorcev (za njimi pa še puritanskih pozameznikov, ki v teh dneh nimajo boljšega dela, kot igrati moralno policijo), ki državljane obravnavajo kot otroke, ki si za grdo obnašanje zaslužijo kazen, mi gre nenormalno na jetra. Seveda se najdejo posamezniki (itak, vedno mora biti tisti eden!), ki se obnašajo kretensko. A množice neodgovornih ljudi, ki derejo na Obalo in ogrožajo našo varnost? Hmmm, nisem prepričana … Naj mi kdo reče, kar hoče, ampak meni tole zveni kot krivična ocena (da ne uporabim kake druge besede). Sicer pa nisem edina, ki misli tako. In obstajajo ljudje, ki so to povedali bolje, kot bi lahko sama – v branje dodajam članek na tej povezavi in še enega na tej povezavi.
Tale fotka je nastala v Tivoliju ob sončnem vremenu. Ni gneče, a ne? (foto: Janin Kolenc)
“Ko se tole konča, me prosim povabite povsod. Obljubim, da bom tokrat šla!”
A če se vrnem k primerjavi z mojo avgustovsko “karanteno”. Ključna razlika je, da so me takrat med posedanjem doma obiskovali družinski člani in prijatelji. Saj nam gre glede na okoliščine dobro tudi zdaj in stike ohranjamo na daljavo. A en intelektualen pogovor ob pivu na štiri oči (pri katerem čez mizo med govorom leti slina, z rokami pa se dotikaš bacilaste mize v lokalu) še s kom drugim, kot z eno odraslo osebo, enim psom in eno mačko, bi bil nadvse dobrodošel. (Sori, mož, sej drugače si kul!)
Ergo: na 25. dan karantene se dneva, ko se bomo spet lahko družili v živo, veselim bolj kot se otrok veseli rojstnodnevne torte. In na tem mestu povzemam citat, ki sem ga pred kratkim zasledila na WordPorn: “Ko se tole konča, me prosim povabite povsod. Obljubim, da bom tokrat šla!”
Karantenski cukrčki ali zakaj ni vse samo slabo
Ampak ajde, kljub vsemu ni vse tako grozno slabo.
Ne glede na to, da je nergaški, sarkastični cinik v meni ta hip še posebno glasen in tečen, zmore celo on tudi v karanteni videti nekaj pozitivnih, ali pa vsaj nenavadno posebnih in nepričakovanih trenutkov, ki so jih prinesle izredne razmere. In nekaj takih, ki se brez te situacije ne bi mogli nikoli zgoditi.
1. Muzika, citati in mem-i
Ne morem se prenehati navduševati nad izvirno prodornostjo ljudi, ki v tem času predvsem na družbenih omrežjih objavljajo noro kreativne stvari in za umret smešne domislice. Od vsem dobro znanih spontanih “koncertov” slavnih glasbenikov, ki se javljajo iz karantene in online gledaliških predstav. Do že zgoraj omenjenih citatov in memo-ov na temo WC papirja. Tukaj zbirka nekaterih citatov, ki so me najbolj nasmejali:
2. Ljubljana brez turistov
A veš uno, ko se Ljubljančani že zadnje dve, tri sezone pritožujemo, da je v Ljubljani preveč turistov? Ko poleti sploh ne moreš mimo turističnih skupin Kitajcev, ki stojijo sredi ceste. Pa v restavracijah je ponudba postala povsem turistična, sploh se ne trudijo za domačine! Pa v lokalih je gužva. Pa Airbnb stanovanja dvigujejo cene nepremičnin. Pa ni da ni.
No, če se danes sprehodite skozi center Ljubljane (preden me kdo udari – to seveda naredimo samo tisti, ki tu stanujemo in nam pot skozi center predstavlja edino možno pot do nujnih opravkov), zadeva izgleda približno tako, kot je center izgledal leta 2003, ko sem se v srednješolskih letih vračala domov z žurov. Nikjer nikogar.
Kljub temu, da je v luči trenutnih razmer ta slika, na katero smo v zadnjih letih povsem pozabili, naravnost strašljiva, je v njej vseeno nekaj … kako bi rekla – intrigantnega. Da bom še kdaj v življenju videla prazno Čopovo, z vrha katere se vidi vse do praznega Prešerca, si nisem nikoli predstavljala. Sicer si želim, da se v prestolnico kmalu vrne življenje, tudi v obliki turistov. A zdaj vsaj vem, kako izgleda brez njih. Hkrati pa mi naslednje leto morda ne bodo šli tako na živce.
Pozor – če niste iz Centra, ne hodit gledat. Bo Jelko spet žugal na TV-ju! Ostanite lepo doma v karanteni, pa raje poglejte spodnje fotke.
3. Kulinarični presežki iz karantene
Tale je tricky! Vsak, ki me pozna dlje kot nekaj mesecev, verjetno ve, da kuhanje res ni moja vrlina. Nikoli se nisem mogla pohvaliti s kakšnimi posebnimi kuharskimi dosežki. V kuhanju nisem nikoli uživala. In res nikoli nisem imela nikakršnega odnosa do bolj ali manj privlačnih fotk doma sproduciranih pekovsko-kuharskih produktov, ki jih na Facebooku in Instagramu objavljajo moji prijatelji in znanci.
Guess what se je zgodilo med karanteno? Še vedno ne maram kuhati!
Sori, ampak med karanteno nisem odkrila globoko zakopane ljubezni do kuharije. Še vedno mentalno zmorem zgolj za preživetje nujne enostavne recepte, ki ne vzamejo več kot pol ure. In še vedno me ne ganejo vse te vaše fotke kruhov z drožmi (lahko mi pa dostavite ta kruh, ker jem pa rada).
Je pa karantena na tem področju vseeno prinesla presenetljiv dosežek. Janina sem namreč uspela prepričati v to, da so makaroni s kupljeno pesto omako res top jed. Takorekoč najboljše kosilo, majkemi!
No, pa zadnjič sem skuhala lazanjo. (Ne, ne tiste zmrznjene za pogret – dejansko lazanjo.) In še nekaj drugih jedi, za katere sem porabila več kot pol ure. Evo! Po mojem sem si s tem prislužila nek kuharski odpustek vsaj za nadaljnjih pet let.
4. Fitnes v dnevni sobi
Poleg odsotnosti kuharskih čustev vsak, ki me pozna dlje kot nekaj mesecev, ve tudi, da neprimerno več čustev kot do kuhanja gojim do športne aktivnosti. Ker je v tem kontekstu eden mojih najljubših krajev fitnes oddelek s prostimi utežmi, me je dejstvo, da bodo fitnesi do nadaljnjega zaprti, še kar prizadelo.
A še bolj kot je bila manjša življenjska zmaga tista lazanja, sem precej ponosna na to, da mi je v dnevni sobi uspelo shekat en manjši fitnes. Z elastikami, kupom potapljaških uteži in nekaj osnovnimi fitnes pripomočki. Vse to seveda ne bi bilo vredno nič, če mi moja draga Maruša ne bi spisala ubijalskih treningov (ali kot se jim reče med karanteno – karantreningi). Maruša, hvala ker za mojo rit skrbiš tudi med karanteno!
5. Točka razno – utrinki iz karantene
Nenazadnje pa so dnevi v karanteni postregli še z nekaj omembe vrednimi trenutki, ki v širši sliki morda nimajo bistvenega pomena. In bi, če svojega mesta ne bi našli v tem zapisu, najbrž že pred koncem karantene utonili v pozabo:
- Recimo to, da so za v ta novo stanovanje pred dnevi dostavili dva stola. Stanovanje oziroma njegova prenova je sicer do nadaljnjega on hold. Kar je res bedno. Imam pa vsaj dva noro lepa stola, ki me spominjata na – upam – boljše čase po koncu karantene.
- In to, da smo se zadnjič s sodelavci na Skypu zbrali zato, da smo za rojstni dan zapeli sodelavcu Gregorju. Dogodek je bil – kolegi se bodo nedvomno strinjali – omembe vreden tudi zato, ker smo neimenovanega sodelavca (mi že vemo, koga) slišali peti.
- Prav tako se je zgodilo (oziroma se dogaja kontinuirano), da stanovanje že dolgo ni bilo v tako urejenem stanju. Dnevno pospravljeno in posesano. Še celo posteljo pospravim čisto vsak dan.
- Kdo bi si mislil, da se bo kdaj zgodilo, da bom več kot štirinajst dni povsem brez make up-a. Če ne drugega, je to sigurno dobro za kožo. Upam, da bom imela zaradi tega manj gub, al nekaj?
- In kdo bi verjel, da bom več kot štirinajst dni preživela z zelo omejenim naborom oblačil. Ne vem sicer, zakaj je to dobro. Mogoče za pralni stroj, ki manj dela? Ali pa za vse moške tega sveta, ki so s tem prišli do dokaza, da imamo punce preveč cunj?
Za dežjem posije sonce? Super, samo naj posije kmalu!
No, tako: klišejski pregovor in nekateri ljudje govorijo, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Jaz se s tem ne strinjam. Tej trditvi z vso odločnostjo nasprotujem. V resnici mislim, da so nekatere stvari v življenju pač res samo – gadne u živ mozak. Epidemija in z njo povezana karantena sta eni izmed njih.
Kljub temu pa dajem vsaj malo prav tistim nadležno optimističnim ljudem, ki pravijo, da večina slabih stvari mine. Da čas celi rane. Da za dežjem posije sonce. In da imamo ljudje ter druga čuteča bitja ponavadi, hvala bogu, sposobnost relativno hitrega prebolevanja in pozabljanja slabih stvari.
Naša Beti je tako že zdavnaj pozabila, da je na parkirišču na Jesenicah zrla smrti v oči. Zdaj se spomni le še tega, da se je zadnjič sredi dnevne sobe pojavila res zabavna škatla, v katero je bilo nujno treba splezati. In da je vsak dan ob šestih čas za najboljšo večerjo, na kar je tista dva človeka v njenem stanovanju nujno treba opozoriti. Kako enostavno je to mačje življenje, a ne?
Sebi in vsem nam želim, da med karanteno poskusimo posnemati nekaj mačjih lastnosti. Da nam bo malo lažje. Po koncu karantene pa, da na vse skupaj čim prej pozabimo. No, ja, ta bo težka … Naj pa vseeno čim prej postane samo še bled spomin in zgodba za vnuke.