To je Alenka. Moja mami.
Kot se za rojeno Štajerko spodobi, moja mami kljub več kot 40-letnemu stalnemu prebivališču v Ljubljani še vedno jé “slá-do-led” in “lu-bé-nico”. Ko pokliče po telefonu, reče “Dober ve-čêr, kak si?”. Ko se razjezi, pa reče “Čuj, nea ga seri!” Ko z očijem dobršen del poletja preživita na družinskem vikendu na bistriškem Pohorju, štajerska “gostobesednost” in naglas prideta še bolj do izraza.
Poznoavgustovski izlet na Pohorje
Sicer pa se “matica” (kot ji pri nas rečemo ljubkovalno) tako kot “hčêrka” (kot v slogu štajerskih korenin ljubkovalno rečemo meni), rada potepa po svetu. Poleg daljših potovanj na Bližnji vzhod in v Indijo je v zadnjem času po vrnitvi domov najbolj navdušeno pripovedovala o trekingu v Nepalu. Skoraj enako zagnano pa se razgovori tudi o domačih hribolazniških podvigih po gozdnih poteh rodnega bistriškega Pohorja. Po večtedenskem poletnem bivanju na vikendu namreč na svojem appu zabeleži tromestno števiko prehojenih kilometrov. V okolici tako pozna vse pohorske izletniške poti in znamenitosti. In seveda vse, kar sodi zraven: kje imajo najboljše borovničke, pohorski lonec in štrudl, ter kam se najbolj splača po steklenico kakovostnega štajerskega sauvignona.
In predvsem slednje je bila pobuda za tokratni poznoavgustovski vikend izlet na Pohorje.
Povod za izlet na Pohorje je bila degustacija kakovostnih štajerskih vin (foto: Janin Kolenc).
Na izlet na Pohorje po dobro vino
Po treh tednih od nesrečnega izleta na bivak pod Skuto sem se namreč naveličala domačega kavča. Prav tako se še vedno nisem sprijaznila z mislijo, da bi se morala zaradi zlomljenega gležnja odpovedati vsem izletniškim radostim. In v kombinaciji z večjo količino časa, ki mi je med zgodnjim okrevanjem ostajala za razmišljanje in brskanje po internetu, sem si zadala cilj, da naplaniram vikend izlet, za katerega zadostuje zgolj ena “delujoča” noga.
Torej nekam, do kamor se da zapeljati z avtomobilom. In kjer se da kljub omejeni zmožnosti gibanja kaj zanimivega videti. Pa seveda obvezno kaj dobrega pojesti in popiti.
V resnici je bila prioritetna lestvica ravno obratna. In kot rečeno – na “mamino” Štajersko me je zvabila kapljica rujnega.
Degustacija vin pri vinarstvu Frešer v Ritoznoju
Za pozni avgust skoraj nenavadno vroč dan smo namreč mami, Janin in jaz – zapriseženi ljubitelji dobrih vin – preživeli ob pokušini ravno prav ohlajenih (večinoma belih) štajerskih vin vinarstva Frešer. In tako končno uresničili že nekaj časa nazaj skovani načrt, da se pri Frešerju enkrat oglasimo na degustaciji.
Mami namreč k Matjažu Frešerju, “šefu” blagovne znamke Frešer, po vino hodi že leta. In steklenice njihovega sauvignona, laškega in renskega rizlinga, rumenega muškata in rdečega modrega pinota so pri nas pogoste spremljevalke družinskih kosil.
Vinogradi in posest družine Frešer, ki se z vinarstvom ukvarja že sedem generacij – od začetka 19. stoletja, se razprostirajo na 400 metrih nadmorske višine na jugovzhodnih obronkih Pohorja, severovzhodno od Slovenske Bistrice.
V vasi s hudomušnim imenom – Ritoznoj.
Ritoznoj – kjer po grlu teče vino, po riti pa znoj
Če je za verjeti urbanim legendam, je kraj to nenavadno ime dobil zaradi svoje lege. Vinogradi namreč ležijo na strmem pobočju, zaradi česar je vinogradnikom sploh včasih, ko so morali vsa dela v vinogradih opravljati ročno, znoj tekel vse do riti.
To in še nekatere druge navihane etimološke razlage imena si je bržkone nekoč izmislil nekdo, ki je vinorodno območje Ritoznoja dobro razpoložen zapuščal po večernem “druženju” z ritoznojčanom – znano zvrstjo vina s tega vinorodnega območja.
Idilična vasica, ki jo obdajajo vinogradi, v ozadju pa se odpira pogled na Boč in Donačko goro (foto: Janin Kolenc).
Kakor koli že – poimenovanje Ritoznoja gotovo ne riše v pravi luči. Izgled vasice namreč nima prav nič z ne ravno laskavim zvenom njenega imena. Ravno nasprotno. Razgled na cerkev sv. Marjete, obdano z zelenimi vinogradi, za katerimi se odpira pogled v dolino, ki sega vse do Boča in ptujske Donačke gore, je naravnost idiličen.
Vina Frešer – štajerska sortnost in … špricer
In Frešerjeva hiša z restavracijo in vinskim arhivom ter vinska klet stojita v osrčju te idile, tik ob cerkvi. Enako “idilična” so tudi njihova vina. Ki se, kot se za Štajersko spodobi, za razliko od krepkih rdečih vipavskih vin ali v zadnjem času priljubljenih “eksperimentalih” eko oranžnih vin, ponašajo z značilno sortnostjo in svežino.
Tričlanski “strokovni žiriji” pokuševalcev se je najbolj dopadel sauvignon, s katerim smo z veseljem poplaknili narezek domačih sirov, pohorske bunke, paštet, skute in štajerskega bučnega olja. Domov pa smo poleg sauvignona – kakopak – odnesli tudi nekaj steklenic ritoznojčana, s katerim smo degustacijo zaključili v štajerskem slogu – ob šanku, z mešanico radenske. In z ugotovitvijo, da bomo poleti 2020 v špricer mešali samo še Frešerjevega ritoznojčana.
Sončni zahod nad pohorskimi vinogradi, dobra hrana in vino ter veselo razpoloženje, so bili več, kot bi si človek na berglah lahko želel. In kar se mene tiče, bi se lahko vikend zaključil tudi na ležalniku na dvorišču vikenda. S “terapevtskim” čohanjem kožuščkov in mokrih smrčkov Tobija in njegove punce Pike. Zvečer pa z omleto iz pohorskih lisičk v “hotelu mama”.
A na Pohorje smo vendarle prišli na izlet, ki je po SSKJ definiciji – če koga zanima – opredeljen kot “krajše potovanje”. Zato je bilo treba izlet naslednji dan upravičiti z dejanskim – krajšim potovanjem.
Izlet na Pohorje – “panoramska vožnja” in cerkve
Če bi lahko uporabljala obe nogi, to sploh ne bi bilo težko, saj je v okolici vikenda možnosti za izlet in ogled naravnih in kulturnih znamenitosti ogromno. Tako imenovana “Bistriška pot” izpred gradu v Slovenski Bistrici pelje mimo bistriškega vintgarja, rimskega kamnoloma, Maroltove jelke, Ančnikovega gradišča, cerkve sv. Urha, do Treh kraljev in Črnega jezera.
A 19 kilometrov, kolikor je dolga celotna pot, bi bilo z zlomljenim gležnjem vseeno nekoliko preveč optimističen cilj.
“Panoramska vožnja” med zelenimi pobočji in skozi pohorske gozdove (foto: Janin Kolenc).
Zato smo vročo, sončno nedeljo izkoristili za “panoramsko vožnjo” med zelenimi pobočji in skozi pohorske gozdove. Vmes pa smo se, kjer je to dopušča teren, ustavili za krajši sprehod in ogled nekaterih, pretežno sakralnih objektov.
1. Cerkev sv. Urha in zdravilna pohorska voda
Prvo postajališče je bila cerkev sv. Urha, ki predstavlja tipično pohorsko sakralno arhitekturo. V notranjosti je stavba oblečena s ploščami pohorskega marmorja, streha pa je pokrita z značilnim “škriljem”. Kot zanimivost – sv. Urh je sicer zaveznik vinogradnikov (kakšno naključje!). Cerkev pa je v 15. stoletju dal postaviti grof Jurič von Vustric, ker si je gospod menda opomogel od bolezni, ko je pil vodo iz bližnjega potoka.
Značilna pohorska sakralna arhitektura (foto: Janin Kolenc).
2. Sveti trije kralji in izpolnjevanje želja
Če potok pomaga tudi pri celjenju zlomljenih kosti, nisem poskusila. Sem pa vraževerna nagnjenja potešila pri naslednji postojanki – pri cerkvi na Svetih treh kraljih, ki je priljubljeno pohorsko smučišče, predvsem pa znana planinska izletniška točka. Ob vhodu v sicer zaprto cerkev visi vrv, z vlečenjem katere zadoni cerkveni zvon. To dejanje pa menda – če je verjeti napisu na steni – izpolni želje. Teh se baje ne izdati, a moje verjetno ni težko uganiti. Itak pa sem jo na glas povedala že tule …
3. Areh – “off-road” ekspedicija
S Treh kraljev smo se nato zapeljali še do enega smučarskega in izletniškega kraja – do Areha. Pot je bila zaradi globokih lukenj v makedamski cesti podobna kakšni “off-road” ekspediciji, na kateri bi nas avto skoraj pustil na cedilu. “Napeto” situacijo je mami “mirila” z natančno razlago, kaj vse je v okolici že prehodila. Oči pa je s poskusi pohorskega naglasa z zadnjega sedeža dajal navodila za vožnjo.
Še zadnja postojanka izleta na Pohorje – Areh na 1.250 m nadmorske višine (foto: Janin Kolenc).
4. Dvojne borovničke pri Dovniku
Jaz sem razmišljala, da bi bila že druga reševalna akcija s slovenskih hribov v enem mesecu res neugodna … A je bila skrb odveč. Avto je zvozil vse do praga cerkve sv. Areha na 1.250 metrih nadmorske višine. Od tam pa pred vrnitvijo na popoldanski žar-piknik s čevapi (kot se za eno slovensko familijo edino spodobi!) še do Gostišča Dovnik na Šmartnem na Pohorju po borovničev štrudelj.
Popoldanski žar-piknik s čevapi – kot se za eno slovensko familijo edino spodobi! (foto: Zala Maček)
In na domnevno najboljše borovničke v okolici. Tako vsaj trdi mama. Mama pa ima vedno prav, pravijo.
“Kar dvojne, a ne, gospa? Kot ponavadi.”
In dvojne je dobila tudi “hčêrka”. Smo pa ja v žlahti!