To je grob številka petintrideset. Grob človeka, ki ga je na začetku 20. stoletja Donava naplavila na bregove obrobja mesta Dunaj. Morda je padel z ladje. Morda je v reko skočil sam. Morda pa ga je tja kdo potisnil nalašč. Zares nihče ne ve. Kot tudi nihče ne ve, kdo je v grobu številka petintrideset pokopan. Po smrti ga ni nihče iskal. Bil je brez imena in brez identitete. In zato so njegovo naplavljeno truplo v začetku 20. stoletja pokopali v grobu številka petintrideset na pokopališču v dunajskem 11. becirku Simmering. Na “Friedhof der Namenlosen”. Na Pokopoališču breizimnih. Nerazpoznavnih. Nepogrešanih. Včasih z imenom, a brez domovine. Ali brez (prave) vere. Utopljenih v temnini reke Donave.
Dan mrtvih in “tematska” izbira znamenitosti na izletu na Dunaj
Preden me po tem uvodu kdo obtoži temačnosti – ni tako, kot zgleda!
Je že res, da je že od nekdaj eden mojih ljubših filmskih likov Sreda iz Addamsovih. In da sem šla na Dunaj tokrat ravno za prvonovembrske praznike. Ampak prisežem, da obisk pokopališča na štiridnevnem izletu na Dunaj ni imel nič z “okultnimi težnjami ala Wednesday Addams”. In da je obisk čisto po naključju padel ravno na praznik mrtvih, 1. novembra. In tudi, da je v moji garderobni omari precej belih oblačil. In da se v življenju kar veliko smejim.
Je pa res, da sem se nad obiskom Pokopališča brezimnih (za katerega sem idejo sicer prvotno dobila iz enega meni najdražjih romantičnih(!) filmov, ki se dogaja prav na Dunaju) navduševala bolj, kot bi se to pričakovalo od obiska pokopališča.
Majhno pokopališče v dunajskem 11. becirku, kjer so pokopani ljudje, ki so se v začetku 20. stoletja utopili v reki Donavi (foto: Zala Maček).
Pokopališče brezimnih na obrobju Dunaja
Najprej zato, ker ne gre – kot je razvidno že iz uvodnega opisa – za čisto navadno pokopališče. Kot je zanimiva njegova zgodovina (v prvih 30. letih 20. stoletja so tam pokopavali ljudi, ki jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli ali smeli pokopati na “pravem” pokopališču), tako nenavaden je tudi kraj sam.
Gre namreč za čisto majceno pokopališče. Vsega skupaj kakšnih 200 kvadratnih metrov. Posamezni grobovi so označeni s številkami in okrašeni s preprostimi železnimi križi. Vmes pa se med zemljo in travo skriva nešteto majhnim kamnitih kipcev angelčkov. Posebno na grobovih, v katerih so pokopani otroci, so obiskovalci na križe obesili plišaste igračke.
Čeprav na prvi pogled vse skupaj deluje nekoliko depresivno, je bila atmosfera kljub razumljivi rahli otožnosti nič kaj tragična. V odsotnosti običajnega pokopališkega kiča v obliki dramatičnih nagrobnih spomenikov in bohotnih ikeban je bil obisk Pokopališča brezimnih bolj podoben obisku kakšnega parka. Tiho umirjen in spokojen. S peščico domačinov, ki je – ker je bil pač ravno 1. november – na grobove prišla prižgat svečke. In ogled bi – če se v kratkem odpravljate na Dunaj, vsekakor, no … priporočala.
Ljudje, ki jih imamo radi, ostanejo za vedno v naših srcih (foto: Zala Maček).
Alternativne ideje za ogled znamenitosti na izletu na Dunaj
Sploh za tiste, ki so bili na Dunaju že stokrat. Tako kot jaz. V avstrijski prestolnici sem bila na krajših in daljših izletih že tolikokrat, da sem se najbolj turističnih znamenitosti že precej nagledala.
Kljub temu grem na Dunaj zaradi prijetnega vzdušja (baje je za kakovost življenja Dunaj eno najbolj prijaznih mest!), še vedno zelo rada. Poleg tega je bil po trimesečni “izletniški karanteni”, ki jo je povzročil zlomljen gleženj, Dunaj ravno prav oddaljena izbira za prvo preizkušanje avtomobilskih pedal in mej bolečine ob daljši hoji.
In štiridnevni urnik je bilo – kot se za turistični izlet spodobi – vendarle treba zapolniti z ogledi znamenitosti, obiski zanimivih krajev in aktivnostmi za širjenje obzorja.
Da pa itinerar ne bi izzvenel v klišejskem obisku Belvedera in Schönbrunna, vožnji na velikem kolesu v Praterju in sacherci v Hotelu Sacher, sem za tokratni izlet na Dunaj zadala poiskati nekaj idej, ki jih sicer ni moč najti na lestvicah 10 najbolj priljubljenih dunajskih znamenitosti.
Poleg Pokopališča brezimnih, ki sem ga imela ogledanega že nekaj časa, se je na seznamu znašlo še nekaj znamenitosti tipa “Dia de Muertos”. (Še vedno trdim, da povsem naključno! Čeprav v tej točki verjetno izgubljam vero bralca …)
Osrednje dunajsko pokopališče in avstrijska glasbena smetana
Dobrih pet kilometrov od Pokopališča brezimnih je Zentralfriedhof – osrednje dunajsko pokopališče, ki je v primerjavi s prvim ogromno. 2,5 km2 zemljišča. 300.000 grobov za 3.000.000 preminulih. Poleg tega pa še 15.000 dreves ob 80 kilometrih cest in poti.
Samo po sebi je pokopališče na las podobno Žalam ali kateremu koli drugemu evropskemu pokopališču. Britof kot britof! Nagrobniki, spomeniki, sveče in te zadeve … Od glavnih pokopališč evropskih prestolnic pa se dunajsko razlikuje po tem, da so na njem pokopani ta glavni frajerji avstrijske klasične glasbe. Beethoven, Brahms, Schubert, Strauss, Schoenberg, Salieri in drugi. Za tiste, ki jim dogaja obisk spominskih obeležij znanih oseb torej kar bogat nabor.
Ker do bohotnih nagrobnih kamnov sama nimam posebnega odnosa, je bil vzrok za obisk osrednjega pokopališča drugje.
Dunajske pogrebniške šege in navade
V iskanju zanimivih muzejev (ki niso Albertina, Kunsthistorisches Museum ali Kunsthaus in v katerih še nisem bila), sem nekje na internetu naletela na odlično ocenjen Muzej pogrebništva tik ob osrednjem pokopališču.
In če se ljudje po svetu lahko množično navdušujejo nad nečim tako bizarnim, kot so muzeji voščenih lutk (prosim, priznajte si, da je – če se malce zazremo vase – ogledovanje voščenih modelov znanih oseb, za kar smo ste pripravljeni odšteti nerazumne vsote denarja – rees nelogično početje), potem mislim, da mi za obisk Muzeja pogrebništva na tem mestu ni potrebno iskati posebnega opravičila.
Sploh z zavedanjem, da sta pogrebništvo in pogrebne ceremonije v zgodovini Avstrije igrale res pomembno vlogo. Kot sem se naučila v muzeju, imajo Dunajčani z Matildo očitno “poseben odnos”. Spodobno “slovo” za njih namreč ne pomeni zgolj ekstravagantnega pogreba. Simbolizira tudi odnos do življenja v povezavi z smrtjo – smrt je neizogibna, zato je najbolje, da jo kot takšno slavimo!
Muzej pogrebništva in živo rdeča Ferrari krsta
In takšen “zrel”, “spravljiv” odnos do minevanja in smrti se čuti v Muzeju pogrebništva. V njem je predstavljena dunajska tradicija pokopališč in pogrebništva od konca 18. stoletja do danes.
Prisežem, da je to eden boljših muzejev, ki sem jih v življenju obiskala! Kljub za večino “težki” tematiki, je kustosom prostor, razstavne eksponate in informativne table uspelo pripraviti tako, da tako razstava kot sam muzejski prostor delujeta informativno in prav nič zateženo. Pa še gospa, ki je prodajala vstopnice, je bila super prijazna!
Aja, a kaj je v muzeju razstavljeno? Ja, pejte pogledat! Lahko samo rečem, da smo ljudje res hecna bitja. Ki si celo za poslednje slovo zamislimo marsikaj (namig: gl. naslov tega odstavka).
Večerni obisk dunajske stolnice Stephansdom
Poleg obeh pokopališč in Muzeja pogrebništva v “prvonovembrski koncept” paše še eno vznemirljivo “odkritje” tokratnega izleta na Dunaj. Če smo obdelali pokopališča in grobove, seveda ni smel manjkati še obisk kakšne cerkve.
Povsem naključno sem po vseh teh letih obiskovanja Dunaja tokrat končno lahko doživela veličastno notranjost dunajske katedrale Stephansdom. Med prejšnjimi izleti na Dunaj mi je to vsakič preprečila nepopisna gneča. Na ogled sem namreč vedno rinila v “prime time-u” – sredi dneva.
Tokrat sva tja zašla slučajno. Ob večernem sprehodu skozi center mesta. Ko sva šla po obilni večerji in nekaj kozarcih vina pred spanjem “en krog”. In glej ga, no – v poznih večernih urah je možno v Stephansdom, kljub temu, da je cerkev tudi takrat še vedno precej obljudena, vstopiti kar tako.
Na tokratnem izletu na Dunaj mi je končno uspelo doživeti mogočno notranjost katedrale Stephansdom (foto: Janin Kolenc).
In res se splača! Mogočna gotska notranjost gromozanske katedrale mora narediti vtis. Tudi če do cerkvenih prostorov sicer ne gojite posebnih čustev. Če si človek za povrhu prebere še stavek ali dva o njeni razgibani zgodovini (od gradnje prve romanske cerkve v 12. stoletju, do večstoletne gradnje in uničujočih požarov), pa te obisk res ne more pustiti brezbrižnega.
Brutalistična cerkev Wotruba na obrobju Dunaja
A Stephansdom ni tisto “vznemirljivo odkritje”, ki je postavilo piko na i pogrebniško obarvanemu izletu na Dunaj. V mislih sem imela drugo cerkev – Cerkev Sv. Trojice v 23. dunajskem becirku Liesing, ki je bolje znana pod imenom Wotruba.
Cerkev Sv. Trojice v 23. dunajskem becirku Liesing – bolje znana kot “Wotrubakirche” (foto: Zala Maček).
“Wotrubakirche” je ime dobila po priimku kiparja Fritza Wotrube, ki je zasnoval podobo v 70. letih 20. stoletja zgrajene cerkve. Da si je cerkev zamislil kipar, je vidno na prvi pogled. In je hkrati tudi tisto, kar cerkvi daje svoj nenavaden značaj ter vizualno unikatnost. Bolj kot cerkev Wotruba namreč deluje kot abstraktna brutalistična skulptura. Sestavljena je iz 152 asimetrično zloženih kubusov iz armiranega betona, ki tehtajo od 2 do 141 ton. Notranjščina je gola in hladna. Brez oltarjev ali okrasja. S preprostimi lesenimi klopmi in velikanskim križem, ki v kolosalni betonski notranjščini deluje skoraj kot tujek. Nič čudnega, da je gradnja cerkve pri “gmašnih” domačinih povzročila nestrinjanje in ogorčenje …
Grenko-sladkoben priokus izleta na Dunaj
Preostanek izleta na Dunaj je bil manj nenavaden in bolj v slogu vzvišene spodobnosti kraljev, plemičev in gospá avstro-ogrskega dvora. In bolj v koraku z množico turistov, ki na Dunaj pridejo obkljukat vse ta lepe bajte okrog Ringa, ob katerih pozirajo opicanjene instagramerke. Jebi ga, je pač res lepo – priznam!
Na moji “tipično dunajski” to-do listi je bila tokrat ta prava torta Sacher. S finim čokoladnim biskvitom, ravno prav debelo plastjo marmelade in z enakomernim oblivom iz temne čokolade. Z obvezno stepeno smetano na strani. Ambient slaščičarne Gerstner (ki je v času avstro-ogrske kraljevine s sladkarijami oskrbovala kraljevi dvor), kamor sva šla po svojo sacherco, je bil sicer aristokratsko lep. In na mizo ni bilo treba čakati niti pol tako dolgo kot v slavnem Hotelu Sacher. To pa je tudi vse. Torta je bila nič več kot samo torta, od postrežbe pa je bila “aristokratska” samo številka na računu.
Grenkega priokusa ob obisku ene izmed “tipičnih dunajskih kavarn” (ja, saj vem, v strogem centru ni nikoli nič zares tipičnega …) sladkoba torte ni mogla prikriti.
Dunajska umetnost – od brezbožnosti ravne črte do umetniških statementov
So pa brezvezno izkušnjo s torto popravili dunajski muzeji in galerije. S tem na Dunaju res še nikoli nisem udarila mimo! In tudi tokrat je bilo tako.
V Albertini so bile poleg močno oglaševanega in še močneje obiskanega Dürerjevega opusa še povsem spodobne razstave Marie Lassing in Arnulfa Rainerja ter pregledna razstava del iz časa Picassa, Muncha in Chagala. V Kunsthistorisches Museum ne najbolj slavna, a v razstavni prostor lepo umeščena dela Bernininja in Caravaggia. Hundertwasserjev razgiban in barvit svet, v katerem ravna črta velja za brezbožno, je tako ali tako vsakič vizualno prijeten obisk. Tokrat pa ga je dopolnila še odlična razstava ulične fotografije.
Na razstavi Berninija in Caravaggia v Kunsthistorisches Museum (foto: Janin Kolenc).
V Mumoku je bila polovica razstavnih nadstropij zaradi prenove zaprtih. V odprti polovici pa je bila poleg zgodovinsko kritičnih umetniških statementov v spomin na žrtve nacističnega režima “razstavljena” ogromna napihljiva blazina, s skakanjem po kateri so se zabavali predvsem otroci. Mene pa je zabavala predvsem pregovorno klišejska avstrijska redoljubnost, ki je zabavno izkušnjo obiska muzeja tudi za najmlajšo ciljno skupino (to naj bi bilo bistvo omenjene razstavljene “skulpture” Alfreda Schmellerja …) spremenila v prostor reda in pravil. Iz katere smeri se sme splezati na napihljivo konstrukcijo. V kateri smeri se jo sme obhoditi. Kje se sme pustiti čevlje. Koliko ljudi sme naenkrat gor. A sploh smem fotografirati? In tako dalje in tako dalje … V vsej svoji bizarnosti res zabavna izkušnja!
Razstava Heimrad Bäcker v Mumok – “Možno, da nas ne bodo ubili in nam bodo pustili živeti.” (foto: Janin Kolenc).
Augarten in jesenski Dunaj
No, evo, takšen je bil prvonovembrski izlet na Dunaj. Malo dobrega starega Dunaja, malo novih odkritij – kombinacija, zaradi katere se je tudi že žnj-ti izlet v avstrijsko glavno mesto izkazal kot odlična ideja za podljšan vikend.
Aja, pa lepo je jeseni na Dunaju! Morda bolj kot v pripekajočem poletnem soncu. Vsekakor pa bolj kot v obljudenem decembrskem weihnachtszeit-u. Zna bit, da grem naslednjo jesen za Dan mrtvih spet na Dunaj. Se vozit s kolesom. Se sprehajat okrog “flakturm-ov” v parku Augarten. In gledat jesensko listje.
Povzetek jesenskega izleta na Dunaj … (foto: Janin Kolenc).