To je Vinko. Avtodom Vinko. Vsaj meni se je zdel tak Vinko. Čeprav sem kasneje izvedela, da so ga ob “rojstvu” v resnici krstili za Bambija.
To je bilo pred približno 10 leti, ko je (takrat še bodoči) mizar, moj svak Aljaž (možev brat – za tiste, ki vam ne grejo ta družinska poimenovanja 🙂 ) za zaključno nalogo na Višji strokovni šoli Renaultov kombi spremenil v čisto pravi avtodom.
Team šotor ali team #vanlife?
Od takrat je – dajmo mu rečt kar Vinko – predvsem v sodelovanju s taščo in tastom naredil na tisoče kilometrov po Evropi. Ja, tašča in tast sta se šla #vanlife, preden je bilo kul. Midva pa sva na odločitev, da izkusiva počitnice v avtodomu, raje najprej počakala na “uradni” hashtag.
Hec, no … V resnici do sedaj z avtodomom nikoli nisva potovala zato, ker sva
- prvič – potovala predaleč, da bi tja lahko šla kako drugače kot z letalom ali
- drugič – ker sva po srcu pač bolj šotorista. Ni lepšega, kot počitnice ob morju v šotorčku z mizico, dvema stoloma in gorilnikom, na katerem lahko pripraviš samo jedi, ki se jih da skuhati v eni posodi. Šotoristi me bodo razumeli …
Potovanje z avtodomom – ravno pravšnja doza udobja in priročnosti
A kot vsaka stvar ima tudi takšno bolj “asketsko” potovanje svoje minuse. Recimo to, da pač ni vedno najbolj komot.
In ker sva letos poleti prvič počitnikovala z dvema frocema – z enim zelo zahtevnim in razvajenim (ta kosmat, štirinožni) in z enim srednje zahtevnim in razvajenim (ta ne kosmat, dvonožni) – sva si rekla, da nekoliko več udobja in priročnosti ne bi škodovalo.
A vseeno ne preveč priročnosti in udobja. V družinski hotel pač ne bi šla za nič na svetu, po mojem bi še kar trpela. Pa tudi 14-dnevno bivanje v avtodomu na eni in isti lokaciji v kakšnem urejenem hrvaškem kampu ni preveč po mojem okusu.
Ampak roadtrip? Kruzanje po Dalmaciji brez začrtane poti? Iskanje malih, lušnih kampov na simpatičnih lokacijah? You have my attention!
Potovanje z avtodomom brez načrta
Tako je nastala tematika letošnjega 3-tedenskega poletnega dopusta: spontani vanlajfovski roadtrip po Dalmaciji.
Ok, ni bil čisto spontan. Pred odhodom sva si zastavila okviren načrt poti oziroma krajev, ki naj bi jih obiskali.
In sicer:
Ljubljana – Paklenica – Omiš – Trogir – Murter – Ljubljana
Približno 1000 kilometrov. Omiš kot najbolj južna postaja in potem nazaj severno proti domu.
In kako je izgledal zemljevid dejanske poti?
Takole:
Ljubljana – Tribanj – Omiš – Živogošče – Pelješac – Slapovi Krke – Paklenica – Ljubljana
Slabih 1500 kilometrov, s končno postajo v zelo južni Damlaciji, na polotoku Pelješac.
Kaj je šlo narobe? Prav nič. Vse je šlo zelo prav.
Avtodom = svoboda potovanja brez rezervacij
Kljub letošnjim grozečim opozorilom, da se na Hrvaškem brez rezervacije nikakor ne bo dalo dobiti spodobne namestitve, nisva vnaprej rezervirala prav nobenega kampa. Ker smo potovali z avtodomom, se nama je zdelo, da bi rezervacije razblinile čar, ki ga potovanje z avtodomom ima. Da se s svojo hišo na štirih kolesih ustaviš (skoraj) kjerkoli in kadarkoli. Ostaneš dlje, če se ti tako zazdi ali se premakneš naprej, ko ti nekje ni všeč.
Načrt potovanja z avtodomom – prosto po Žuji
Načrt poti je tako nastajal sproti – malo glede na naše želje, počutje in potrpljenje pasjega in človeškega otroka. Malo glede na najin trenutni navdih in razmerje med količino spanca ter popite Žuje. Malo pa glede na nastanitvene kapacitete.
Prvi postanek: Kamp Navis, Tribanj
Prvi postanek se je tako namesto v kampu v bližini vhoda v Nacionalni park Paklenica zgodil 15 kilometrov bolj severno. V kraju, za katerega do takrat še nisem slišala – Tribanj. Kamp, v katerega smo nameravali najprej, je bil namreč takrat polno zaseden. Zato smo se enostavno peljali naprej in se ustavili v naključnem kampu, ki je s ceste deloval simpatično. V Kampu Navis. In res je bil prikupen. Majhen, z dovolj sence in parcelami tik ob všečni prodnati plaži. Ravno prav, da smo se v prvih dneh dopusta aklimatizirali, pregurali najhujši vročinski val in si organizirali življenje v avtodomu.
Prva plaža našega roadtripa po Dalmaciji. Nismo se pritoževali …
Drugi postanek: Kamp Galeb, Omiš
Za razliko od Kampa Navis, v Kampu Galeb v Omišu ena polovica članov naše odprave ni preveč uživala. Kamp je bil prevelik in preveč urejen za okus obeh odraslih udeležencev. Otroško igrišče, bar, fitnes in vse tisto, čemur se ponavadi pri izbiri kampa želiva izogniti. Pa še plaža je bila ena tistih mivkastih, kjer ti voda še vedno sega zgolj do kolen, tudi ko že pol ure rineš proti odprtem morju. Blajk.
Je bilo pa zato toliko bolj navdušujoče samo mesto Omiš, ki ima zaradi svoje lege v kanjonu ob izlivu reke Cetine, pod stenami Omiške Dinare, čisto posebno vzdušje. Tak Game of Thrones vajb. Mesto je bilo v vrhuncu poletne sezone sicer precej nagneteno. Povsem drugače pa je bilo na vrhu Fortice. Gre za trdnjavo iz 14. oziroma 15. stoletja, ki stoji na 311 metrov visoki skalni polici. Do tja vodi srednje strma pot, ki jo je moč v pol ure premagati celo v julijski vročini, z otrokom v nahrbtniku in hiperaktivnim psom na povodcu. Vsaj nama se je tako zdelo. Glede na majhno število obiskovalcev na vrhu jih večina očitno ni bila tega mnenja. Slabo za njih, ker so zamudili res lep izlet s fantastičnimi razgledi na Omiš, na otoke Brač, Hvar in Šolto ter na kanjon reke Cetine.
Tretji postanek: Kamp Boban, Živogošče ob makarski rivieri
Do Omiša je šel naš roadtrip še nekako po prvotno začrtname planu. Od tu naprej pa smo samo še improvozorali. Ker smo v dveh dneh Omiša videli in doživeli vse, kar se je zdelo vredno videti in doživeti, smo bivanje tam precej skrajšali in tako “pridobili” nekaj dni za obisk še kakšnega drugega kraja. “No, kaj pa škodi, če se zapeljemo še kak kilometer bolj južno,” sva si rekla. Junior je večino vožnje itak spokojno prespal. Marley pa je tudi vzljubil svojo novo kućo.
Po nekem čudnem spletu okoliščin, ki so ga krojli zasedeni kampi in skoraj 1-letni otrok, ki je v tistem trenutku postajal preveč buden in preveč lačen, smo se tako parkirali ob makarski rivieri v dokaj neuglednem kraju z dokaj smešnim imenom – Živogošče. Tudi kamp je bil precej zabaven. Kot da bi čas zavrtel za 30 let nazaj, ko so v hrvaških kampih še kraljevali pavšalisti. No, v Kampu Boban si je do današnjih dni mogoče ogledati, kakšne arhitekturne in urbanistične sposobnosti premore (v tem primeru predvsem češki) pavšalist. Vam rečem – pozidane parcele v tem kampu imajo nepredstavljivo muzejsko vrednost!
Kaj pa ta old school šotor?!
So bili pa v kampu sicer zares prijazni, teh nekaj nepozidanih parcel je bilo naravnost odličnih (tudi naša). Da o plaži sploh ne govorim. Res popoln zalivček z ravno prav velikimi, zaobljenimi kamenčki, osvežujoče toplo vodo in ne preveč ljudmi. In to tik ob kampu. Lepo presenečenje, ki nam je močno dvignilo počitniško razpoloženje.
V resnici tako zelo, da sva z Janinom v senci borovcev, ob sončnem zahodu in s steklenico Žuje v roki pri načrtovanju naslednjih postankov postajala precej pogumna.
Že na poti v Živogošče so nas prometne table ves čas opozarjale na kraje južne Dalmacije. In s plaže sta bila otoka Hvar in Pelješac videti čisto blizu. Pa še tri dni nazaj so ravno otvorili novi Pelješki most.
Tako nisva potrebovala prav nič prepričevanja, le en drugemu sva potrdila, da se bo naš roadtrip podaljšal do polotoka Pelješac. Naredila sva si seznam nekaj zanimivih kampov, izmed katerih sva na koncu izbrala manjši kamp v mikro vasici Žuljana na južnem delu polotoka.
Četrti postanek: Kamp Vučine, Žuljana, Pelješac
Če smo do takrat z izbiro krajev in kampov imeli res srečo, smo s Kampom Vučine zadeli jackpot. Če boste kdaj počitnikovali na Peljšcu – this is the place!
Tako kot večina kampov v južni Dalmaciji je tudi ta v družinski lasti in prijaznosti in gostoljubnosti lastnikov se sploh ne da prehvaliti. Poleg tega ima kamp (sploh za šotore) noro lepe senčne, terasaste parcele, mini tržnico z domačim sadjem in zelenjavo, poseben prostor za viseče mreže in … nenormalno idilično lokacijo.
Kamp je namreč “nataknjen” na hribček, ki ga z vseh strani obdajajo plaže. S katerekoli strani kampa se spustiš po eni od mnogih poti, se v nekaj minutah znajdeš na plaži, eni lepši od druge. Nekatereso bolj urejene, “družinske” in zato tudi bolj oblegane. Spet druge (na teh smo se večinoma kopali tudi mi), so bolj divje in kljub dostopnosti zelo neobljudene. In še zdaj ne morem verjeti, da nam je tu uspelo obkljukati vse zahtevne kriterije, ki definirajo za nas popolno plažo – prijazno otrokom in psom, z veliko naravne sence in malo ljudi, blizu kamp parcele (le nekaj minut hoje), s kristalno čisto vodo in na na sploh enostavno čudovito!
Kar na fotki izgleda kot skriti zalivček, je v resnici plaža, do katere je vodila urejena potka, le nekaj minut stran od naše parcele.
Za povrh pa smo vsak večer uživali še v enih izmed najlepših (če ne celo najlepših) sončnih zahodov, kar sem jih videla v življenju. Midva pa še v presenetljivo dobrih koktejlih v res prikupni vasici Žuljana.
Ne, ni filter. Takšen sončni zahod smo na Pelješcu gledali vsak večer.
Ker smo se imeli tako lepo, smo v Vučinah ostali kar pet dni in v tem času prav po dalmatinsko zalenarili. Da se z dopusta slučajno ne bi vrnili preveč spočiti, je bilo tako preostale dneve nujno preživeti bolj aktivno.
Peti postanek: Narodni park Krka
Na poti nazaj proti severu smo se tako za dva dni najprej ustavili v Narodnem parku Krka, kjer smo si ogledali znamenite slapove reke Krke. Park je čudovit in res nam mi ni bilo prav nič hudo, da smo nekaj dni morskih počitnic zmenjali za sladko vodo. Če bi si slapove ogledali v kakšnem drugem delu leta, izven glavne turistične sezone, pa bi bil obisk za oči in dušo verjetno še bolj izpopolnjujoč.
Več kot 100 km2 veliko območje ob reki Krki, znano po impresivnih slapovih. Njvečji je Roški slap, ki v višino meri 25 metrov.
Šesti postanek: Narodni park Paklenica
Veliko manj obljuden pa je bil zato še drugi nacionalni park – Narodni park Paklenica. Ker se nam je obisk Paklenice na začetku dopusta izmuznil, smo “dolg” izpolnili na koncu. Tudi za to naravno znamenitost velja, da jo je vredno obiskati, tudi če ne plezate (zaradi česar tja sicer splomladi roma slovenski plezalski community). Park je namreč super izbira tudi za ljubitelje hribov, sprehodov in izletov v naravo. Mogočno gorovje Velebit objema 14 kilometrov dol kanjon, ki predstavlja izhodišče za številne sprehajalne poti, spomladi ali jeseni pa tudi za bolj “zaresne” vzpone.
Ocena potovanja z avtodomom: enjast od deset
No, ja … Če greš tja sredi vročinskega vala, pa zaključku sprehoda tudi ni švoh nazdraviti z mrzlim pivom. In to z razgledom na visoke, vertikalne stene, ki se dvigujejo z obeh strani kanjona.
V našem primeru smo tako zaključili tudi letošnji poletni dopust in prvi roadtrip z avtodomom.
Na dopust bomo kakopak še šli. Pa tudi Vinkota bomo sigurno še peljali na sprehod. Ker prmejduš, da nam je tale #vanlife šel kar dobro od koles.