Prenova mansardnega stanovanja – najbolj razburljivo potovanje v življenju

To je Maruša. Maruša Debevec, univ. dipl. inž. arh.

Tole spodaj pa je Maruša, ko še ni bila arhitekta. Je pa že vedela, da bo to nekoč postala. Zraven sem jaz, ko sem imela še piercing in bordo rdeče lase. Datum na fajlu fotografije mi pravi, da je bilo to 24. junija 2006. 16 let nazaj, ko sva s sošolko Marušo ravno zaključi Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Oblikovna, 4. f.

Leto 2006: ko Maruša še ni bila arhitekta in ko sem jaz imela še bordo rdeče lase.

Od takrat sem Marušo videla bolj redko. Sem pa zato videla in navdušeno spremljala njene arhitekturne projekte. Po zaključku študija so bile to v okviru Skupine Štajn predvsem različne urbane intervencije. Kasneje pa vedno več manjših in večjih stanovanjskih in poslovnih interierjev.

Moje najbolj razburljivo potovanje – prenova mansardnega stanovanja

Tole pa je Maruša januarja 2020 v stanovanju, ki je na frišno postalo moje. Po 14 letih, odkar naju je življenje po srednji šoli odneslo vsako na svojo stran, sta se tu najini poti spret prekrižali. Nekaj mesecev prej sem Marušo namreč vprašala, ali bi hotela načrtovati prenovo mojega bodočega doma. Rekla je ja in začela se je zgodba o mojem najbolj razburljivem potovanju do sedaj. Zgodba o prenovi starejšega mansardnega stanovanja, ki mu danes pravim dom.

Januar 2020: ogled stanovanja in začetek prenove.

Stanovanje pred prenovo

Le nekaj tednov pred tem, ko sva se z Janinom prvič oglasila na ogledu, je stanovanje izgledalo takole:

Dnevna soba pred prenovo.

Pogled z mansarde pred prenovo.

Pisarna pred prenovo.

Kuhinja pred prenovo.

Dnevna soba pred prenovo.

Na prvi pogled stanovanje, ki ni bilo temeljito prenovljeno že kar nekaj desetletij. A midva sva videla malo da ne popolno razporeditev prostorov, ravno pravšnjo kvadraturo, super lokacijo in veliko, res sanjsko teraso. V glavi pa sliko tega, kako bi stanovanje lahko izgledalo, če bi ga v roke dobil arhitekt oziroma arhitekta.

In tako smo se s prejšnjimi lastniki precej hitro dogovorili za podpis kupoprodajne pogodbe. z Marušo pa za prvi sestanek in kmalu zatem za začetek projekta.

Optimističen skok v prenovo stanovanja

Kot se za vsakega novopečenega, zagnanega lastnika stanovanja spodobi, sva šla z Janinom v prenovo zelo optimistično. Sploh, ko je Maruša začela sestavljati prve tlorise, prostorske rešitve in vizualno podobo končnega stanja. “To bo noro, mamo mi to!” sva rekla midva. “Mamo, AMPAK …” je rekla Maruša.

Vsi, ki ste se kdaj v življenju lotevali večje prenove stanovanja, (ali – reši se, kdor se more – gradnje hiše), veste, kaj pomeni ta ampak. To je tisto opozorilo, da bo prenova trajala dlje, kot sprva predvideno. In da bo stala več, kot sprva predvideno. To je tisto opozorilo, ki mu na začetku ne verjame noben nadobudni lastnik nepremičnine. In opozorilo, ki na koncu postane realnost vsakega (v tej točki že manj nadobudnega) lastnika. Če se lotevaš popolne prenove mansarde v več kot 150 let starem objektu, pa so ovire in nepričakovani ostri ovinki na poti do cilja nekaj, v čemur moraš slej ko prej začeti na nek uživati.

Mazohistični užitek prenove starega mansardnega stanovanja

Midva sva se na ta mazohistični užitek začela privajati že precej na začetku, ko sva sprejela eno od tistih odločitev, ki pametne in smiselne izgledajo res samo od daleč. Ko so nama iz stanovanja odstranili vso prejšnje pohištvo, lesene opaže in parket, sva se odločila, da bova izpod lesene talne konstrukcije sama odstranila in na smetišče odpeljala staro izolacijo. Zakaj že se nama je zdelo smotrno v plastične vreče basat več kot 140 kvadratnih metrov steklene volne? In vreče po zelo strmih stopnicah peš nositi iz 4. nadstropja? Ne bi vedela. A tistega marčevskega vikenda, tik pred začetkom koronske katastrofe, sva v belih zaščitnih oblekah in maskah (a si v luči bližajočega lockdowna predstavljate ta prizor?!) počela prav to. Počela. Klela. Naredila. Še malo klela. In rekla, da ne bova nikoli več.

Samozavestno poziranje pred začetkom dela, ko se še nisem zavedala, da bo trajalo mnogo več kot eno uro.

Nepredvidljivi zapleti in izzivi prenove stanovanja

Vajo iz preklinjanja in vpitja, da ne bova nikoli več, sva v naslednjih nekaj mesecih ponovila še nekajkrat.

Recimo takrat, ko smo le nekaj dni za tem, ko so mizarji po celem stanovanju namestili novo talno konstrukcijo, ugotovili, da gnije tram, ki iz terase preko dnevne sobe podpira celotno širino stanovanja. S strahom sva poklicali mizarja, ki je po telefonu zaklel še bolj mastno kot midva. Potem so prišli, podrli del konstrukcije in jo po sanaciji trama postavili na novo. Za to je seveda šlo nekaj dragocenega časa, dragocenih evrčkov in še bolj dragocenih živcev.

Sva se pa vsaj utrdila za takrat, ko naju je elektičar sredi prijetnega kosila obvestil, da nikakor ne najde glavnega dovodnega kabla, ki iz zunanjega števca vodi v stanovanje. In da v bistvu niti ne najde pravega števca. Pa smo klicali prejšnje lastnike, iskali in spraševali po hiši. Na koncu nas je rešila prijazna soseda, ki tu stanuje že od ne vem kdaj in je bila verjetno edina oseba, ki je bila opremljena s podatkom, da kabel teče direktno čez njen balkon. Svašta.

Moje stanovanje – moj popolni otrok

Ostale večje in manjše infarkte sem danes, po skoraj dveh letih od končane prenove, že potisnila nekam v globino podzavesti. Celotnega projekta se tako spominjam približno tako, kot se mame ponavadi spominjajo poroda – saj ni bilo tako grozno, kot se je zdelo takrat! Sploh zato, ker je tole stanovanje tudi en tak otrok. Vsak dan ga imamo rajši in ker je naš, je seveda popoln.

Konec dober, vse dobro – dobro za v Ambiente!

Da se tako ne zdi samo nam, ampak smo čisto zares res fino spedenali, so povedali tudi drugi, čustveno nevpleteni opazovalci. Decembra 2021 nas je tako obiskala ekipa oddaje Ambienti. Pred kratkim pa so Marušino delo pohvalili v reviji Delo in dom.

Za tiste, ki niste prejeli osebnega vabila na kavo, vas na obisk virtualno povabim s spodnjo galerijo fotografij. Za tiste, ki se boste v prihodnosti lotevali podobne prenove, pa na dnu prispevka dodajam še kratek recap projekta in nekaj priporočil pri izbiru izvajalcev in opreme.

Končni rezultat mojega najbolj razburljivega potovanja do sedaj – potovanja do novega doma (foto: Teodor Hribovšek).

Prenova starega mansardnega stanovanja od A do Ž