To je Primož.
Primož je iz Wajdušne. Pravzaprav je iz Podrage. Ki je tako kot Wajdušna v Vipavski dolini. In v Vipavski dolini Ajdovščini rečejo Wajdušna. Da je tako, sem se naučila prvo aprilsko nedeljo, ko mi je Primož po degustaciji vin prejšnji dan (in večer) zjutraj poslal SMS, da “iz Wajdušne prnese kfje za skuhat.”
Izlet v Vipavsko dolino – izlet med vinograde
Poleg tega, da sicer v Ljubljano preseljeni Primož svoje poreklo kaže skozi nezgrešljiv naglas, pa se njegovi vipavski geni kažejo še skozi – če uporabim kar eno zlajnano, a v tem kontekstu povsem primerno frazo – ljubezni do vina. In ker je ljubezen brez veze, če je nimamo s kom deliti, je Primož na lastno pobudo in organizacijo skupaj zbobnal še šest drugih ljubiteljev dobrih slovenskih vin in navdušencev nad izleti med vinograde.
Če ste prebrali moj prvi letošnji prispevek (če ga niste, je zdaj skrajni čas …), vas to, da je bila 7-članska “odprava” sestavljena iz (bodočih (bivših)) sodelavcev, ne bi smelo preveč presenetiti. Se pač radi družimo tudi izven službenega “od osmih do štirih”. In tako tudi čez vikend pade kakšen #YOLOvNaravi. Tako kot prejšnjikrat, je tudi tokratni izlet dobil svoje heštege, ki družbenim omrežjem prijazno povzemajo vsebinski okvir vikend izleta v Vipavsko dolino.
#Weinproben in ostali vinski heštegi
Krovni #Weinproben (z jezikovno pripadajočim sloganom “Reise in die faszinierende Welt der Wine”), ki kratko in jedrnato orisuje glavni namen izleta, je že ob najavi izleta tokrat prispeval Primož. V slogu meni sicer ljube nemščine (baje se mi vidi, da sem na Filofaksu študirala nemščino … Vsaj tako sta na poti proti Vipavski dolini ugotovila moja sopotnika – Miha & Matej – btw, to sem vzela kot kompliment …) pa si za voljo sledeče ilustracije vikend dogajanja sposojam še Mihov spomin iz srednješolskega učbenika za nemščino: #JungFrischUndUnzufrieden. In še prav tako zgovorno skovanko #JuankiVinogradov, ki jo je pred odhodom s tega plakata povzela Julija.
Na poti po Vipavski dolini na degustacijo vin lokalnih vinarjev (foto: Zala Maček).
In smo torej šli. Na #Weinproben v Vipavsko dolino. Na degustacijo vin treh slovenskih vinarjev s tega konca. In na odkrivanje (ne)resnic o vinu. In kot se rado zgodi, ko dalj časa gledaš v vinski kozarec – na odkrivanje (ne)resnic o življenju in svetu.
Prva postaja na izletu po Vipavski dolini – vinska klet Guerila
Da v življenju resnica ni vedno vidna na prvi pogled, oziroma da je, kot bi rekel Mali Princ, “bistvo očem pogosto skrito”, smo se prepričali že pri “nežnih krotilcih trte”, kot se sami imenujejo pri vinarstvu Guerila.
Pred kratkim na novo zgrajena vinska klet posestva Guerila, za goste, ki želijo tam prespati, pa tudi ravnokar odprti apartmaji (tako zelo ravnokar, da smo jogije krstili kar mi), so namreč mnogo več od tega, kar bi obiskovalec sicer pričakoval pod oznako “vinska posest”. Na prvi pogled, od zunaj, ko se z avtomobilom po ovinku pripelješ na vrh hriba v vasi Planina, posestvo Guerila bolj kot vinska klet deluje kot kakšna sodobna arhitekturna stanovanjska stavba. V slogu luksuznih stanovanj, ki zadnje čase rastejo po Ljubljani. Že leta pa v hipsterskem San Franciscu. Ostre linije, armiran beton, veliko stekla in te fore … Fletn.
Čudovit razgled na Vipavsko dolino in njene vinograde, ki se odpira s terase na zadnji strani Gueriline posesti (foto: Zala Maček).
(Vinske) resnice in presenečenja posesti Guerila
Na drugi strani stavbe te pričaka prvo presenečenje. Čudovit razgled na dolino z vinogradi, ki se odpira pod ogromno teraso, na kateri v Guerili prirejajo razne dogodke. V enakem pogledu lahko uživaš tudi iz predprostora v hiši in iz enega iz samo treh lično opremljenih apartmajev. Po stopnicah navzdol pa je v dveh nadstropjih urejeno “srce” Guerile. Vinska klet, ki ni nekaj, kar bi si običajni smrtniki in amaterski pivci vina predstavljali pod pojmom “vinska klet”. Tako kot celotni objekt je tudi klet, v kateri v velikih sodih nastajajo Guerilina vina, povsem v koraku z modernimi arhitekturnimi smernicami. Betonska prostornina kleti z gromozanskimi sodi iz nerjavečega jekla, vmes pa leseni detajli in stropne luči, izgledajo skoraj točno tako, kot bi si v San Franciscu vzgojeni hipster zamislil dizajn svojega go-to coffee shopa.
Da pa je vse skupaj še bolj hipstersko (v najboljšem pomenu tega sicer počasi že osovraženega predznaka), se v spodnji od obeh kleti za velikimi lesenimi vrati skriva še približno 20 metrov dolg predor. Zmago Petrič – Guerilin “oče” – nam je, medtem ko nismo mogli čisto verjeti, da zares vidimo prav, povedal, da nameravajo predor v prihodnosti povezati z jamo, ki se nahaja pod hribom. S čisto pravo jamo s kapniki, ki si jo bodo ob obisku Guerile gostje lahko ogledali kot dodatno znamenitost. Svašta.
Biodinamična vina v sozvočju z naravnim okoljem Vipavske doline
Evo, tako smo torej začeli naše #Weinproben. Z razgledom na vipvske vinograde in s pokušino Guerilinih vin. Ki so – mimogrede – pridelana po biološko-dinamični metodi. Kot pravijo sami – za tiste vinoljube, “ki sodelovanje z naravo razumejo kot pomembno vrednoto in ki razumejo prednosti lokalno pridelanega.”
V podobnem slogu – z vini, ki so pridelana ekološko, z nekaterimi biodinamičnimi metodami, brez “agresivnih” posegov in enoloških dodatkov, pa smo tudi nadaljevali. Oziroma začeli večerni program. Pri vinarjih iz Orehovice pri Podnanosu, katerih vino se prodaja pod blagovno znamko Pasji rep. Ime, nad katerim smo se navduševali predvsem nabolj pasjeljubni člani odprave. Čeprav ne ime ne vino s pasjimi repki nimata nobenega opravka. V resnici se tako imenuje dolina na vzhodnem delu Vipavske doline, enako ime pa nosijo tudi okoliške vinogradniške terase z zelo dolgo tradicijo.
Jebatschka degustacija vin pri vinarstvu Pasji rep
No, če smo čisto natančni, večerne degustacije vin nismo začeli s pokušino. Vino je na vrsto prišlo malo kasneje.
Obisk pri Pasjem repu smo v resnici začeli z uvodnim klepetom z vodjo blagovne znamke. S Samom Premrnom, ki nas je po nekaj izmenjanih vljudnostnih besedah za dobrodošlico vprašal, če smo sošolci. K temu je morda botroval nemalo prej “izumljeni” lajt-hešteg #JungFrischUndUnzufrieden. Ali pa nemara razigranost in dobra volja, ki sta ju iz nas izvabili vipavska okolica in požirek Gurelilinega Zeléna. Verjetno pa je Samo dejstvo, da je povprečna starost udeležencev izleta nemarno presegala šoloobvezna leta, namenoma “spregledal”, da nas je spravil v še boljšo voljo. In pritegnil našo pozornost za prvi, bolj “šolski” del obiska vinarne. Za ogled kleti in nekaj razlage o blagovni znamki Pasji rep ter o tem, kako nastajajo njihova vina.
Ko smo postali že precej žejni, predvsem pa nestrpni in v pričakovanju, da bi slišano preverili tudi na lastne brbončice, smo se iz kleti povzpeli dve nadstropji višje. V prijetno urejen prostor, kjer nam je Samo postregel z nekaj reprezentativnimi zvrstmi njihov vin. Ki tako kot blagovna znamka nosijo precej “zapomnljiva” imena.
Beli in rdeči cuvée Jebatschin sta na primer ime dobila po priimku družine Jebatschin, ki je živela v vasi. K imenu, ki je že samo po sebi dovolj “zveneče”, sodi še zgodba o tem, da je bila gospa Jebatschin, od katere so Premrnovi odkupili hišo, na njenem mestu pa postavili svoje poslopje, menda najbolj pobožna gospa v vasi. Tradicijo rodbine, ki je tu živela prej, so pri Pasjem repu ohranili v imenu vina. Na etiketi pa je kopija arhivskega zapisa iz leta 1500, ki prvi omenja družino Jebatschin.
Osebno doživljanje okusa pri vinarstvu Cultus
Tako kot ime in etiketa, tako jebatschki je bil tudi okus vina. Jebatschina, Zeléna in Merlota Breg.
In pa seveda že tako zgovorna 7-članska družba za degustacijskim omizjem. Ki je svoj polni potencial globokih misli in pametnih besed dosegla pri še zadnjem vinarju, ki smo ga obiskali – pri Mateju Žvanutu v vinski kleti Cultus.
Znamka Cultus, ki jo je na družinski kmetiji v vasi Podnanos razvil Matej, je po letih še precej mlada znamka. In čeprav je Cultus Red prejel že nekaj nagrad, so njegova vina tudi po pojavnosti in prepoznavnosti precej “sramežljiva”.
Če bi bila zaresna poznavalka vin, bi si upala trditi, da neupravičeno. In če bi kot zaresna poznavalka vin znala objektivno oceniti njihov okus, aromo in kakovost, bi na tem mestu povedala, zakaj je temu tako. In napisala zaresno oceno Cultusovih vin Zelén, White, Red in Eclipse.
Ker temu ni tako, si na tem mestu s spletne strani sposojam kar to, kar Matej o svojem vinu pove sam:
Filozofija okoli vina je preprosta, razumemo in doživljamo ga kot pojem umetnosti, na tak način se tudi naše poti okoli njega prepletajo. Naša pot pridelave vin ni naprej določena, ni naprej začrtana, je stvar inspiracije in idej sodelovanja z naravo. /…/ Z veliko ročnega dela, truda in predanosti sledimo ideji narave o vinu, tu je govora o identiteti, o tem, da lahko vina govorijo sama zase.
Nekako tako kot vina Cultus dojema njihov snovalec, tako smo njihov okus doživljali tudi sami. Kot okus z veliko identitete, inspiracije in svobode. Ki tistemu, ki ta okus zaznava, dopušča možnost lastne interpretacije vina. Nenazadnje je pri vinih vendarle tako, da je njihovo doživljanje in dojemanje okusa osebna stvar.
Odrešujoče suhe mesnine, kfje in jutranji vipavski zrak
“A ne, kakšna lepa misel je to? Vino je stvar osebne interpretacije … To moraš dat nujno na blog,” se je med Matejevo predstavitvijo postreženih vin nad zgornjo mislijo navduševal Marko. Medtem ko mi je že vsaj petič zatrdil, da je pršut, ki smo ga zobali med degustacijo, najboljši pršut, kar ga je jedel v življenju.
Četudi bi lahko v tistem trenutku pomislila, da sem morda v kakšni italijanski oštariji vendarle naletela na boljši pršut, mu ob misli, da je okus stvar osebne interpretacije, nisem mogla oporekati. Sploh pa sem se pravzaprav strinjala. Prvič zato, ker je bil pršut dejansko – odličen. Drugič pa zato, ker sem že takrat vedela, da bomo zaužiti maščobi naslednje jutro še kako hvaležni …
Kar je res, je res. Suhe mesnine, vipavski sirček in domač kruh so nam – da rečem naravnost – spasili život. Da smo bili naslednje jutro tako kot prejšnji večer še vedno jung und frisch. In vsekakor ne unzufrieden. Hešteg gor ali dol. No, pomagal je tudi svež vipavski zrak. Pa ta boljši jogiji v Guerilinih apartmajih. Pa tisti kfje, ki ga no koncu sicer Primož ni prinesel iz Wajdušne, ampak nam ga je ob poslednjem, jutranjem razgledu na vipavske vinograde postregel kar gospod Petrič. In “pozni zajtrk” v obliki kosila, s katerim si je večinski del ekipe pred vrnitvijo v Ljubljano obložil želodce v Vipavi.
Pozni zajtrk ali zgodnje kosilo – v vsakem primeru pa obvezno “zdravilo” za želodec po degustaciji vina prejšnji dan … (foto: Zala Maček)
Naslednji dan ali “kein Weinproblem”
“O šit, Primož, a smo mi vzeli vse tiste flaše, ki smo jih kupili pri Pasjem repu in Cultusu? Jaz sem včeraj malo spila in nisem več mislila na to …” je med kosilom edino skrb, ki smo jo lahko v tistem hipu imeli, povzela Julija.
Primož: “Ma seveda, v prtljažniku so. Sem za vse poskrbel.”
No, evo, zato pa so prijatelji. Da poskrbijo zate. Tako ali drugače. Včasih tako, da te peljejo na izlet. Včasih tako, da ti poleg vina v kozarec nalivajo vodo. Da iz Weinproben ne nastane Weinproblem. Včasih pa je dovolj, da samo spakirajo tvoje flaše, ker jih sam ne moreš. Evo.