To je Giotto.
Tega garfieldsko oranžnega mačkona sva spoznala med štiridnevnim izletom v Rim. Kot se za prebivalca večnega mesta spodobi, so zadnje leto in pol njegovo domovanje antične ruševine nekdanjega rimskega templja Torre Argentina.
Giotto pravzaprav stanuje v mačjem zavetišču, ki se nahaja pod omenjenim rimskim najdiščem, po katerem tudi nosi ime. V zavetišče Torre Argentina so seniorja iz rimskega okrožja Boccea pripeljali oktobra 2017. Zaradi visoke starosti in ponavljajoče se bolezni oči je Giotto ostal v “zaprtem oddelku” zavetišča. V sobici pod ruševinami se leno pusti crkljati delavcem zavetišča in turistom, ki med ogledovanjem rimskih znamenitosti pridejo na “terapevtsko” glajenje mačjih kožuščkov.
Alternativna ideja za izlet v Rim št. 1 – mačje zavetišče Torre Argentina
O mačjem zavetišču Torre Argentina sem že pred časom (ko sem po nakupu letalskih kart iz Trsta v Rim na internetu iskala predloge za aktivnosti za štiridnevnim izlet v Rim), prebrala na enem izmed blogov z idejami za obisk “alternativnih” rimskih znamenitosti, na katerih si razgleda ni treba deliti z množico selfie stickov. Ob načrtovanju izleta se mi je namreč v misli prikradla ne najbolj prijetna izkušnja novembrskega obiska Pariza. In obljubila sem si, da za razliko od Pariza Rima ne bom zapustila z grenkim priokusom samo zato, ker bi me štiri dni nervirala turistična gneča.
Omenjeni zapis je sicer ostal med zaznamki v brskalniku, a na predlog za obisk mačjega zavetišča v središču Rima sem kasneje pozabila. Dokler se nisva na poti iz Vatikanskega muzeja naključno zaletela vanj. Rimsko najdišče bi najbrž gladko malo obhodila, če ne bi med čakanjem na zeleno luč na prehodu za pešce opazila, da se med rimskimi stebri in oboki igrajo mačke. In od prvega vznesenega “iiiiii, muuuuce”, do tega, da sva prečohala vse kožuščkaste stanovalce zavetišča, na koncu pa do tega, da sva s posvojitvijo Giotta (ne, iz Italije nisva privleka še enega mačka – šlo je zgolj za simbolno posvojitev na daljavo) zavetišču donirala nekaj sredstev. Denar koristno porabljen – namesto kičastih spominkov …
Izlet v Rim = obvezni izlet v Vatikanski muzej
Pa ne samo denar. Koristno je bil porabljen tudi čas, ki sva ga preživela v zavetišču. Ne glede na to, na katero stran bi se utegnil kdo postaviti v “cat person vs. dog person” debati, je pač dejstvo, da imajo kosmati štirinožci (sploh če so tako simpatični kot ostareli, pogosto bolni in pohabljeni mačke in mačkoni v Torre Argentina) na človeka pomirjujoč, antistresni učinek. (Če se kdo ne strinja, naj se pogleda v ogledalo in si na glas pove, da je slaba oseba!)
In v tistem trenutku je malo takšne “terapije” prišlo še kako prav.
Dopoldne sva namreč preživela v enem izmed najbolj znamenitih (in posledično turistično najbolj obleganih) rimskih muzejev – v Vatikanskem muzeju. Že res, da sem si obljubila, da urnik za izlet v Rim ne bo tipično turistični, a nekaterim stvarem se pač ne da izogniti. Kar je za Pariz Louvre, za Firence pa Galerija Uffizi, sta za Rim Vatikanski muzej in Sikstinska kapela, ki se drži muzeja. Tudi če odmisliš vsa slavna dela, razstavljena v muzeju, je zgradba z visokimi sobanami s poslikanimi stropi fascinantna (in vredna obiska).
Kljub vsemu pa vendarle ne moreš popolnoma odmisliti gneče. In smo spet pri debati o tem, kako množični turizem uničuje mesta in njihove znamenitosti …
Sikstinska kapela in svetih 20 evrov
Ampak ne, ne bom spet začela. Ker se že ponavljam.
In leto 2019 je čas za pozitivne misli …
Ja, pa kaj še. Just kidding.
Torej: polžje stopicanje po Vatikanskem muzeju, medtem ko ti pogled zastirajo zastavice vodičev, ki po muzeju vodijo organizirane skupine brezbrižnih turistov (v muzej so šli samo zato, ker tako piše v Lonely Planetu …) te pripravi do tega, da se počutiš malo debilno.
Višek turistične poneumljenosti je Sikstinska kapela, v katero nagnetejo vsaj petkrat več ljudi, kot jih premore prostor. In med tem, ko se množica komolčka in si vratna vretenca lomi z opazovanjem Michelangelove Poslednje sodbe, se iz mikrofona v angleščini razlega nadrkan glas z italijanskim naglasom. Ta množico poziva, naj se vendarle pomakne proti izhodu. In naj že utihne, ker gre za sveti prostor. Pa tudi, da se ne sme fotografirati – takisto zato, ker gre za sveti prostor. Seveda – v “svetem” prostoru se je pač treba obnašati “sveto”. Tudi če so ti pred tem za vstop v “sveti” prostor zacolali 20 evrov. In potem v “sveti” prostor nabasali toliko ljudi, da komaj še ne hodijo drug po drugem. Jah, 20 evrov je pa le 20 evrov. Se nabere …
Rimski forum, Kolosej, Fontana Trevi in ostale rimske znamenitosti – z varne razdalje
Mislim, da mi ni treba nadaljevati, da bi bilo jasno, kam taco moli pes (ali mačkon iz Torre Argentina). Zato tale odstavek kar zaključujem. V stilu tega, kako sem se počutila ob obisku. S fotografijo, ki je za v javnost (aka. za na blog) morda malo too much … Če bi bili v Ameriki, bi morda celo rekli, da je malo rasistična. No, skupini korejskih turistov, ki je s slušalkami v ušesih odsotno zrla v fresko Atenske šole, se moje poziranje ni zdelo nič posebnega. Meni pa se fotka zdi – če odmislim, zakaj bi morda lahko izpadla nekoliko nekorektno – še kar zgovorna ilustracija tega, kaj se zgodi, ko turizem pač postane zelo dostopen. In tega, kako zato izgleda obisk najbolj priljubljenih znamenitosti. Če je vseeno vredno obiska, lahko presodi vsak sam, v vsakem primeru pa je kanček cinizma na mestu.
Pred fresko Atenske šole na izletu v Rim.
Ker “kanček” cinizma lahko hitro preraste v “preveč” (da ne rečem, da pri meni lahko tudi eskalira), sva (razen Vatikanskega muzeja) tipične rimske znamenitosti raje držala na varni razdalji. Baziliko Svetega Petra, Rimski forum in Kolosej sva si ogledala zgolj od zunaj. Na Španskih stopnicah, v Panteonu, pri Fontani Trevi in na Piazzi Navona pa se tudi nisva zadrževala dlje, kot sva potrebovala za nekaj must-have fotk.
Na izlet v Rim po sodobno umetnost namesto “klasike”
Sva pa zato več časa namenila sicer še vedno zelo obiskanemu, a še zdaleč ne tako obleganemu Muzeju Complesso del Vittoriano ala Brasini. Ta je v tem času gostil dve zanimivi razstavi – o Andyju Warholu in o Jacksonu Pollocku in newyorški šoli. Razstavi, ki sta potrebo po zadovoljevanju estetskega čuta gotovo potešili vsaj toliko, kot bi na primer Michelangelova Pietà v vatikanski baziliki. Hkrati pa načeli manj živcev, ker za razliko od Sv. Petra tu ni bilo treba drenjati v kilometrski vrsti (niti pri vhodu niti na razstavi).
Poleg obeh razstav pa je bil moj najljubši turistični ogled februarskega izleta v Rim še ena znamenitost, ki je ne boste našli na nobenem “top 10” seznamu. Pa ne samo zato, ker se je treba do tja kakšnih štirideset minut voziti z avtobusom. Ampak najbrž zato, ker je zadeva po svoje nekoliko bizarna. In malo zgodovinsko sporna.
Alternativna ideja za izlet v Rim št. 2 – EUR
EUR (Esposizione Universale Roma) je stanovanjska in poslovna četrt na južnem robu Rima. V času fašizma si je področje kot prizorišče Svetovne razstave (Expo 1942) izbral Benito Mussolini. S projektom izgradnje monumentalnih stavb v slogu fašistične estetike je želel proslaviti dvajseto obletnico fašistične Italije. Kljub temu, da do razstave zaradi druge svetoven vojne ni nikoli prišlo, je spomin na temne čase italijanske zgodovine ostal. Najbolj grozeče, a hkrati naravnost fascinantno, na obdobje fašizma opominja Palazzo della Civiltà Italiana, v kateri ima danes sedež modna hiša Fendi.
Palazzo della Civiltà v okrožju EUR na južnem robu Rima je danes sedež modne hiše Fendi.
Približno tako, kot ne bi smela objaviti zgornje fotke iz Vatikanskega muzeja (ki domnevno – čeprav ne zares – meji na potrebno mero spodobnosti in politične korektnosti), tako se najverjetneje ne bi smela navduševati nad fašistično arhitekturo. Pa sem se. Tako kot še nekaj drugih turistov, ki so tisti dan s fotoaparatom v roki podobno kot midva skušali prikriti, da so navdušeni bolj, kot se je spodobilo pokazati. Tako kot Anthony Bourdain v rimski epizodi oddaje Parts Unknown, od koder sva tudi dobila idejo za ogled. (Anthony Bourdaina sem na tem mestu uporabila predvsem kot opravičilo za to, da “promoviram” historične nespodobnosti. Če je lahko Anthony Bourdain – potem bo že ok).
Ampak resno – neprimerno ali ne, politično nekorektno ali ne, za obisk EUR lahko rečem vsaj to, da je – zanimivo in drugače. In da – vsaj iz gole radovednosti in “raziskovalnega zgodovinskega vzgiba”, obisk priporočam.
Rimska kulinarika – hidrati, sir in sladoled
Priporočam pa še eno stvar: hrano. Saj vem – res presenečenje …
Ampak dejstvo je, da prispevek o izletu v Rim ne more biti pravi prispevek, če nekje med odstavki ne pridiši po pašti, pici, lazanji in gelatu.
O svoji ljubezni do glutenastih italijanskih jedi sem se že enkrat razpisala. Zato se bom na tem mestu zadržala in ponovni zapis o tem, zakaj je italijanska kulinarika najboljša na svetu (oh, hidrati in sir ♥ !) pustila še za kdaj drugič. Prav tako bom zadržala svojo bolečino, ki so mi jo prizadejali, ko so mi v Glass Hostariji ponovno servirali sweatbread. Na rojstnodnevni večer. In to kot predsladico. (O tem, kaj je sweetbread – še vedno edina do sedaj identificirana jed, ki je ne morem spraviti po grlu – več tule).
Bom pa tale prispevek zaključila, kot se za format potovalnega blog prispevka končno zagre – s seznamom restavracij, v katere se v Rimu res splača. (A veš, v stilu – 5 restavracij, ki jih moraš nujno obiskati na izletu v Rim).
5 restavracij, ki jih moraš nujno obiskati na izletu v Rim
1. Casa Fabbrini
V bistvu ni restavracija, ampak majhen butični hotel, v katerem sva bivala. Poleg tega, da so vintage sobice v staromeščanski hiši v središču Rima res stylish, si Casa Fabbrini mesto na seznamu najboljših “restavracij” (in to kot številka 1!) zasluži zaradi zajtrka. Za vsega skupaj približno 10 gostov (kolikor je kapaciteta hotela), vsako jutro za zajtrk napečejo pet različnih tort in kolačev. Crostata. Pita. Čokoladna torta … Adijo, dieta!
Na izletu v Rim sva bivala v butičnem hotelu Casa Fabbrini, ki ima najboljši (in najbolj sladek) zajtrk.
2. Pastificio Guerra
Pajzel, ki se odpre okrog poldneva, ko v stekleno vitrino prinesejo ogromni posodi z dvema različnima vrstama pašte. Domačini in turisti za pašto v plastični posodi stojijo v vrsti, porcija pa stane 4 evre. Hands down – najboljše kosilo pod (rimskim) soncem. Dobesedno: iz plastične posode, s plastičnim priborom na robniku pločnika.
3. Cantina Belsiana
Turistično območje v bližini Španskih stopnic in Panteona ni mesto, kamor bi se v Rimu človek odpravil po dobro hrano in vino. Cantina Belsiana je izjema. Majhna gostilnica s petimi mizami, ki se specializira za lazanje. Na jeziku pa je do danes ostal predvsem okus po pršutu, burrati in odličnem Barolu.
Na zdravje! ob kozarcu Barola v Cantini Belsiani.
4. Il Sorpasso
Med domačini izredno priljubljena restavracija in bar, ki nama jo je priporočil taksist. Ob večerih se prostor tako nagnete, da je mizo nemogoče dobiti brez rezervacije. Razen ko je osebje tako zelo (menda netipično rimsko) prijazno, da te “stisnejo noter” za ravno dovolj časa, da uživaš v odlični paši in vinu. In v sladici, če ostane prostor.
5. Emma
Brez značilne rimske pice, katere testo je tako zelo tanko, da ga skoraj ni, pač ne gre. Že res, da je pri pici težko biti objektiven – celo slaba pica je vendarle pica. A tale se mi izjemna verjetno ni zdela samo zato, ker sem bila sestradana. Prisežem, da sem resno razmišljala, da bi naročila še eno.
Značilna rimska pica v Restavraciji Emma.
V resnici bi tale seznam lahko mirno dobil tudi točko 6, 7 in 8. Če bi k temu dodala še vse kepice sladoleda, pa bi bil seznam lahko tudi neskončen. V Rimu namreč velja, da je “priporočena dnevna količina” gelata, ki ga prodajajo na vsakem vogalu, en kilogram na dan. Vsaj če je za verjeti taksistu … Kaj pa vem, mogoče se je šalil. Ampak jaz sem ga vzela smrtno resno. Ker pač. Bil je februar. Pa moj rojstni dan. Pa sijalo je sonce. Sploh pa – v Rimu hrana itak ne gre v želodec. Ampak v dušo in v srce. Tako kot mačkoni iz Torre Argentina. Kot Giotto. Kot Rim sam.