To je Mona Lisa.
Mogoče je ne vidite, ampak je tam. Če res dobro pogledate. A veš tam – za vsemi tistimi dvometraši. Tako kot v kinu ali na koncertu. Ko se pred tabo vedno kot zanalašč postavi najvišji človek v prostoru. Če še vedno ne vidite Mona Lise na steni, pa lahko pogledate v zaslone telefonov. To je tudi edini pogled na Mona Liso, ki sem ga bila v Parizu ob obisku verjetno najbolj znanega muzeja na svetu – Musée du Louvre – deležna sama.
Pariz – mesto zaljubljencev
Med novembrskimi prazniki sem se namreč po točno desetih letih, ko sem bila v Parizu prvič, vrnila v menda eno najlepših evropskih prestolnic. In v najbolj romantično. V mesto zaljubljencev. In moje predstave in pričakovanja o Parizu so bile, preden sem se v Ljubljani vkrcala na letalo, točno takšne. Romantične. Spomin na počitnice v Parizu pred desetimi leti je sicer že precej zbledel. Mi je pa v mislih ostalo, da sem takrat s študentskim budžetom cel teden v parku pred muzejem Pompidou jedla bagete in sir. Kar se sliši nekako romantično. In enkrat – cel dogodek! – napraskala denar za steak s poprovo omako, pomfri in rdeče vino. A veš, pariška romantična večerja.
V Pariz pred romantičnim sončnim zahodom
Pred tokratnim podaljšanim vikendom v Parizu sem te moje romantične spomine pomešala s še z bolj romantično podobo Pariza. Ki je bila posledica najbolj romantičnega filma na seznamu mojih najljubši filmov. Pred sončnim zahodom. (Če še niste gledali trilogije z Ethanom Hawkom in Julie Delpy – ne veste, kaj zamujate). V filmu se glavna protagonista filma – Jesse in Celine – po desetih letih (no, evo – spet to število deset …), ko sta se na smrt zaljubila na Dunaju, spet srečata v pariški knjigarni Shakespeare and Company. Kasneje pa pijeta kavo v Le Pure Café. In se nato sprehajata po pariških ulicah in vozita z ladjico po Seni.
Seveda sem morala najti to knjigarno in iti na kavo v Le Pure Café. Knjigarna je bila ravno tisti dan zaprta, zato sem se fotografirala le pred njo. Tako kot še nekaj deset drugih turistov, ki so v knjigarno v bližini Notre Dame prišli zaradi filma.
Obvezni fotoshoot pred knjigarno iz enega mojih najljubših filmov – Pred sončnim zahodom.
Pariška romantika na zaslonih telefonov
In tukaj – ter ravno zaradi tega – se romantika konča. Morda je Pariz včasih res imel kaj z ljubeznijo, a danes do njegovega srca težko prideš. Pogled namreč zakrivajo zasloni telefonov. Turisti, ki se fotkamo pred neko knjigarno iz filma. Saj vem – moralizirati o tem, kako turizem uničuje mesta – je res hipokritsko. Za to početje sem se opravičila že tule in opravičilo velja tudi za naslednjih nekaj vrstic.
Najbolj priljubljene znamenitosti Pariza so množice (res množice!) turistov zasule (res zasule!) do te mere, da je že neokusno. Saj ne, da je drenjanje in čakanje v vrsti komu v užitek – ampak malo gneče človek pač pričakuje. A “turističnost” Pariza me je znervirala do te mere, da – če bom v Pariz potovala še kdaj – na znamenite in “turistično privlačne” točke verjetno ne bom več šla. Vrsta za Louvre in Muzej d’Orsay je bila nepregledna. Kljub temu, da sva imela vstopnico kupljeno vnaprej, sva na vstop čakala skoraj eno uro. Izkušnja obiska pa tudi ni bila nič kaj prijetna. Monetove Lokvanje in Van Goghovo Zvezdno noč sem namreč videla približno toliko, kot Mona Liso. In Notre Dame. In Sacre Cour. Na zaslonih telefonov. V dokaz (in da bo zadoščeno kvoti turističnih fotografij) prilagam slikovno gradivo. Da ne bo kdo rekel, da pretiravam.
Pariz – še vedno mesto romantike, ljubezni in seksa
Ko sem se skozi Montmartre prebijala skozi množico in ugotavljala, da je bila tole morda slaba ideja, sem resno razmišljala o tem, da bi romanco s Parizom kar prekinila. Tistih pet dni sicer stisnila zobe, pofotkala vse znamenitosti, potem pa Parizu rekla, da je med nama konec. Težava bi bila v tem, da potem ne bi imela štofa za prispevek na blogu. Zato – pa tudi zato, ker “pač ne moreš biti kot vsako drugo govedo” (kot se je izrazil Janin – jaz pa sem mu obljubila, da gre ta misel na blog), sem se odločila Parizu dati še eno priložnost. Poiskati njegovo srce. In si povrniti vero v to, da Pariz v resnici (še vedno) je mesto romantike, ljubezni in seksa.
Najmanj težav sem imela s slednjim. Na Boulevard de Clichy okrog znamenitega Moulin Rouga se še vedno najde kar nekaj “klubov za gospode” in trgovin s “pripomočki”, s čimer bivša rdeča četrt Pigalle ohranja spomin na svojo nekdanjo “slavo”.
Z romantiko in ljubeznijo je šlo nekoliko težje. Najti kotiček, kjer bi lahko okusila “pravi romantični Pariz” in se ponovno zaljubila v mesto, se je zdelo kot izziv. A odgovor na vprašanje “Kje iskati?” je bil v resnici na dlani. Seveda tam, kjer ponavadi najdeš ljubezen – v umetnosti in v hrani.
Zato bo od tule naprej to najbolj romantični prispevek na blogu. In pika. Skladno s tem vse fotografije pač morajo biti črno-bele. Za mood pa si lahko ob branju ali po njem zavrtite še tale izsek iz prvega dela (Pred sončnim vzhodom) že zgoraj omenjene filmske trilogije.
Na zmenek z Augustom Rodinom
Če začnem pri umetnosti. Hands down eden najlepših in najbolj romantičnih pariških muzejev je muzej kiparja Augusta Rodina. Če v Orsayu in Louvru število obiskovalcev popolnoma zasenčni razstavljena dela, je Musée Rodin mesto, kamor gre človek lahko uživati. In iskati romantiko. Najprej v Rodinovih senzualnih in čustveno nabitih delih s Poljubom – marmornim kipom dveh zaljubljencev – na čelu. Nato pa še ob sprehodu skozi čudoviti park vile, nekdanje Rodinove rezidence, ki v pariškem vrvežu deluje kot zeleno zatočišče, kamor bi se Rodinova zaljubljenca šla poljubljati na klopco pod drevesi.
Tudi če niste za umetnost in ne veste nič o Rodinovem pestrem ljubezenskem življenju, ki je porodilo tudi mnoga ljubezensko-tragična dela njegove ljubice Camile Claudel, se v muzej res splača vsaj zaradi okolice. Tisti drevored s klopcami je tako romantičen, da v njem ob lepem vremenu sem in tja opaziš kakšen parček, ki v senci dreves je bagete in sir ter pije rdeče vino iz steklenice (pa hvala in prosim za nasvet!).
Ljubezen gre skozi želodec ali pariška kulinarika – 1. del
Ljubezen gre pač skozi želodec. In če kosilo na klopci Rodinovega parka ni dovolj romantično, je možnosti za romantično kosilo in večerjo v Parizu še veliko.
Tako sva na četrtkovo popoldne, ko se je želodec po prebavljenem jutranjem croissantu začel tečno oglašati, v okrožju Les Halles – bolj kot ne po naključju – zašla v pravo pariško gostilno. Takšno z dušo. In svojevrstno pariško romantičnostjo. V Chez Denise.
Gostilna je urejena v slogu tradicionalnih pariških bistrojev, ki tudi v najbolj čudnih urah obiskovalcem ponujajo tipične francoske jedi. Ambient s starinskimi belo-rdečimi prti v Chez Denise se ni spremenil že od bog ve kdaj. Tudi teta, ki ob vhodu nejevoljno gleda izza šanka, je tam verjetno prav tako že dlje, kot se spomni. WC je na štrbunk. Hišnega vina pa ne strežejo na kozarec, ampak ga na mizo prinesejo kar v steklenici. Če ga zmanjka, steklenico ponovno dolijejo. Jedilni list je s kredo napisan na veliki tabli – seveda samo v francoščini. Najbolj “moderna” stvar v gostilni je eden in edini angleško govoreči natakar, ki tablo sname s stene, jo prinese k mizi in za izgubljena turista v angleščino prevede cel meni. Gosja jetra. Polži. Zrezki. Goveje in telečje obare. Z mozgastimi kosi kosti.
Ker sva bila sestradana in nisva imela pojma, da so porcije v Chez Denise zloglasno gromozanske, sva za predjed pogumno naročila gosja jetra – foie gras, za glavno jed pa vsak svojo obaro. V resnici sva bila sita že od gosjih jeter. In ko so na mizo prinesli ogromni porciji telečje in goveje obare, nama je bilo jasno, da bo to kosilo še naporno.
Hrana za dušo ali pariška kulinarika – 2. del
Domačina za sosednjo mizo – za potrebe zgodbe recimo, da jima je bilo ime Pierre in Jacques – sta ves čas pogledovala k nama in se pomenljivo muzala v francoščini. Prepričana sem bila, da komentirata porcije – poglej ju turista, nikoli jima ne bo uspelo! Na koncu se je izkazalo, da sva – predvsem jaz – petit fille, gospoda navdušila z izbiro klasičnih francoskih mesožerskih jedi. Tako zelo, da se je Pierre medtem, ko sem rezala kos govedine, začel po francosko malo da ne dreti name – kot je v angleščino sproti prevajal kolega Jacques – da ni variante, da nisem Francozinja. In da naj se neham delati, da ne govorim francosko. Ker take petite gospodične iz tujine pač ne jedo mozgastih kosov mesa. Jaz pa, ko je natakar pred mene postavil goro mesa – comment est-ce même possible?! – nisem niti trenila z očesom. Zdaj pa še jem, kot da me sploh ne gane. Incroyable!
Tipični pariški bistro s tradicionalno ponudbo – na meniju so predvsem “ornk” kosi mesa.
Kolegoma za sosednjo mizo sva razložila, da je francoska hrana pač kul, enemu Slovencu pa sestradane duše tudi nič ne pogreje bolj kot obara, ki spominja na golaž od stare mame. Sploh pa – dragi Pierre – nisva midva nobena kulinarična amaterja. Jaz jem vse in če sem v Kopenhagnu lahko jedla mravlje, ni šans, da me na kolena s kosom mesa spravijo eni Francozi.
Zarečenega kruha se največ poje ali pariška kulinarika – 3. del
In ko smo že ravno pri kulinaričnih pregovorih – drži, da gre ljubezen skozi želodec in drži tudi, da se zarečenega kruha največ poje …
Po naključni “pristni” kulinarični izkušnji v Chez Denise, sva šla na večerjo Michelin style. Ta izbira ni bila naključna, ampak sva se pred rezervacijo kar dobro pozanimala in izbrala menda eno najboljših pariških restavracij – Le Grand Restaurant.
Večerja se je začela približno tam, kjer se je zaključil pogovor s Pierreom in Jacquesom – z vprašanjem natakarja, ali česa ne jeva. Ha-ha. Samozavestno: seveda, da ne. Kar prneste. In so. Za glavno jed so prinesli chefov paradni krožnik. Nekaj, čemur se po angleško reče sweetbread. Ne, ni kruh. Ampak kos govejega mesa – kot sva razumela iz razlage gre za eno od kravjih žlez. Ker je delovala kot en fajn zrezek, je krožnik izgledal obetavno.
No … Čeprav sta okus in vonj govorila, da res gre za zrezek, se glava ni pustila prepričati. Struktura mesa je bila namreč tako zelo nenavadna, da so se moji možgani z vsakim grižljajem bolj upirali misli, da jedo nekaj, pri čemer nekaj ne štima. Poznan okus v napačni obliki. Ker me je to vedno bolj motilo, sem želela zadevi priti do dna in vsaj ugotoviti, kaj točno jem. Kaj za ena žleza je to. Kaj pa če so bezgavke: “A veš, Zala, tisto, kar zateče, ko si bolan.” No, evo: takrat sem odložila vilico in rekla, da ne bo šlo. Prvič od vrtca, ko nisem hotela pojesti čežane.
(Kasneje sem sicer pogooglala, da sweetbread niso nobene bezgavke – ampak ti postrežejo ali s trebušno slinavko ali s priželjcem. Specialiteta v nekaterih svetovnih kuhinjah. Da boste vedeli za naslednjič, ko boste sweetbread videli na meniju … 🙂 )
Pariz – čaroben v svoji nepopolnosti
Kaj naj rečem – čeprav posebna, ni bila najljubša večerja v mojem življenju. V bistvu je bila tista palačinka z nutelo, ki sem jo naslednji dan za dva evra kupila na štantu, v svoji preprostosti veliko bolj romantična. Ker je pač na trenutku, ko crêpe avec nutella poješ sredi pariške avenije, nekaj posebnega. Nekaj, kar ostane v spominu. Čeprav na prvi pogled majhno in nepomembno.
Tako kot je v življenju – ko nam v resnici ni mar za dramo in ognjemete. Štejejo drobni, včasih nepopolni trenutki, ki življenje naredijo … romantično. Če jih znamo poiskati in ceniti.
In zato Pariz še vedno lahko je – čaroben v svoji nepopolnosti – najbolj romantično mesto na svetu. Če znamo najti njegovo srce.