Mjanmar – jezero Inle, Kalaw in mjanmarska kulinarika

To je fotografija ribiča na jezeru Inle.
Fotografija je skoraj tako fake kot je fake ribič na njej. Ribič pa je fake približno toliko kot joške Pamele Anderson. V prevodu (za tiste, ki ste Obalno stražo potisnili v najbolj temne globine podzavesti) – na ribiču ni niti trohice naravnosti in pristnosti. Fotografija pa – če si še enkrat sposodim primerjavo s Pamelinim okrasjem – na daleč sicer “stoji”, od blizu pa je njeno ozadje skoraj eno malo razočaranje. Zgodba pa v resnici precej brezvezna.

Zato lahko tukaj zaradi mene tudi zaključite z branjem. In za boljše zgodbe iz Mjanmara kliknete sem ali sem. Ali pa raje pogledate Youtube komplilacijo lušnih kužkov in dojenčkov.

Za tiste, ki tako kot jaz sovražite, ko nekdo začne razlagati zgodbo in si na sredini premisli, pa vseeno povzemam – priznam – ne najljubši del potovanja po Mjanmaru. Kaj čmo – das Leben ist kein Ponyhof. In tudi potovanja ne. Včasih se imamo fajn, včasih pa smo pač malo v depri. Na srečo imamo Youtube komplilacije lušnih kužkov in dojenčkov. Priporočam, da link obdržite v sosednjem zavihku – v primeru, da bo branje tega prispevka nenadoma postalo tu mač.

Enonogi ribiči na jezeru Inle

Zgornjo fotografijo sem posnela v petek, 21. septembra, 25 minut in 14 sekund čez 5. Med 17:23 in 17:26 je nastalo še več podobnih fotografij, za katere sem 27 minut čez 5 “ribiču” za 5-minutno poziranje plačala tisoč kyatov.

Takšni fotosešni, s katerimi lokalci v zameno za atraktivne fotografije, ki jih turisti sorodnikom doma prodajajo kot prikaz pristne mjanmarske kulture, zaslužijo nekaj dodatnega drobiža, so ob sončnem zahodu na jezeru Inle dnevna stalnica.

Ribištvo je na jezeru Inle že od nekdaj eden glavnih virov preživetja tamkajšnjega prebivalstva. V slogu nam znanih mostiščarjev so si domove uredili na vodi. V preprostih hiškah, postavljenih na kolih. Transport in dnevna opravila potekajo po “vodnih cestah”, v prepoznavnih, več metrov dolgih motornih čolnih. “Enonogi” ribiči so za lov razvili značilno tehniko, pri kateri z eno nogo stojijo na premcu čolna, z drugo pa upravljajo z veslom in ribiško pastjo. To jim omogoča, da pogled lažje usmerijo v jezero, roke pa zaposlijo z držanjem mreže.

Za pogled in fotografijo atraktivnega načina lovljenja rib se na drugem največjem jezeru v Mjanmaru še danes poslužujejo vsi ribiči, ki jih v jutranjih in večernih urah v resnici lahko opazuješ pri delu. A tistim pravim se s čolnom ne moreš približati, saj bi motor splašil ribe. Omembe vredno fotografijo pravega ribiča lahko tako posnameš le z enim resnim tele objektivom.

In to je v nekem trenutku verjetno močno razočaralo kakšnega turista. Ki je na jezero Inle potoval samo zato, da bi z lastnim pritiskom sprožilca naredil kopijo točno takšne fotografije ribiča, kot jo je videl v turističnem vodniku. Pa s kompaktnim fotoaparatom ni šlo. Ker nihče ne mara razočaranih turistov (bolj kot je turist razočaran, manj na široko je pripravljen odpirat denarnico), so Inlčani hitro rekrutirali nekaj v ribiče našemljenih prostovoljcev. Ki na jezeru ne lovijo rib, ampak samo pozirajo za turiste. Da ja ne bi kdo odšel domov brez “pristne” fotografije!

Narejena “tradicionalnost” jezera Inle ali mjanmarski živalski vrt

In tako turistom “prijazna” je cela scena na jezeru Inle. Zjutraj te napokajo v “tradicionalni” čoln, v katerem te “tradicionalni” voznik do sončnega zahoda vozi po “tradicionalnih” vaseh. V “tradicionalnih” delavnicah te pričakajo domačini, ki ti – brezplačno – razkažejo “tradicionalne” obrti: izdelovanje čolnov, zvijanje cigar, predilstvo, kovaštvo … Na koncu vsake “tradicionalne” delavnice je štacuna. Tukaj se “tradicionalnost” neha. Za povsem “netradicionalno” ceno lahko kupiš kvazi lokalne izdelke. Ker so domačini “prijazni” in so ti le nekaj minut nazaj “prijazno” – in povsem brezplačno! – razkazali “tradicionalno” obrt – se počutiš obvezanega, da nekaj kupiš. Tudi če ceno izbarantaš, izdelke še vedno preplačaš dovolj, da nekaj ostane tudi za provizijo za tvojega “tradicionalnega” voznika čolna. Ki prikladno ne zna angleško. In “ne razume”, ko mu rečeš, da nočeš več v nobeno štacuno.

Takšno je to jezero Inle v resnici. In tako je izgledal najin dan, ki sva ga preživela na jezeru. Tako fake, da ti je lahko seksi samo, če imaš – pa brez zamere – čuden okus. Evo – primerjava s Pamelinimi joški je na mestu.

Za naju se je ta silikonski živalski vrt končal z obiskom “tradicionalnih” žensk z dolgimi vratovi. To so tista dekleta, ki jim v otroštvu na vrat natikajo težke zlate obroče, da se jim čez čas vratovi raztegnejo. Ker jim je to baje lepo. Če vas zanima, kako izgleda pohabljeno žensko telo, si lahko fotografije pogledate na internetu. Meni se ni zdelo, da bi fotografirala. V resnici se mi je takrat zdelo samo še, da se hočem vrniti v hotel. Predčasno. Pred sončnim zahodom s fake ribiči, ki so sicer “obvezni” del ture. To je najin voznik čolna razumel. Verjetno je bil vesel, da bo turo tisti dan zaključil malo prej.

Mjanmarsko podeželje – od Kalawa do jezera Inle

Izumetničenost in popolna degradacija tega sicer čudovitega dela planeta, kjer sem videla najlepše sončne zahode v svojem življenju, me ni bolela samo zato, ker jo po mjanmarski izkušnji prejšnjih dveh tednov nisem pričakovala. Izkušnja tistega dne je mojo popotniško dušo še toliko bolj prizadela tudi zaradi dejstva, da sva dva dni pred prihodom na jezero Inle Mjanmar doživljala s popolnoma drugega zornega kota.

Sončni zahod, jezero Inle, Mjanmar

Inle – čeprav narejen in izumetničen – je to kraj, kjer sem videla najlepše sončne zahode v življenju (foto: Janin Kolenc).

Če je bila enodnevna ekskurzija po jezeru Inle diametralno nasprotje “pravega” Mjanmara, je bil dvodnevni treking od mesta Kalaw do jezera Inle ravno to – obraz Mjanmara, kakršen v resnici je. Brez injekcij botoksa, umetnih trepalnic in rdeče šminke.

Mjanmarsko podeželje, med mestom Kalaw in jezerom Inle

Treking od mesta Kalaw do jezera Inle (foto: Zala Maček).

Ker je pohajkovanje po mjnamarskem podeželju za turiste prepovedano, sva morala za treking najeti vodiča. Kljub temu, da je šlo za neke vrste “voden ogled”, je bil izlet daleč od tega. Vodič Sanlinn naju v 48 urah, ki smo jih preživeli skupaj, ni poskušal animirati. Ali se celo zapletati v pogovor več kot je bilo potrebno. Kljub temu, da je bil prijazen in ustrežljiv, se je držal tega, da je preprosto opravljal svoje delo. Pripeljal naju je od točke A do točke B, vmes pa vendarle postregel z nekaj informacijami o tem, kako je živeti na mjanmarskem podeželju. Kjer po zaključenem četrtem razredu večina otrok zapusti šolo in gre delat. Obdelovat njivo s kravami, voli in vodnimi bivoli, ki jih Mjanmarčani obravnavajo skoraj kot družinske člane, saj so pomemben člen vsakdanjega delovnika in zaslužka. Na krožniku se govedina ne znajde.

Mjanmarska pristnost – nazaj v času

Sanlinn se ni trudil iskati “idealističnih fotografskih točk”, na katerih bi domačini pozirali za belska turista. Fotografije domačinov sva posnela le, če sva se sama potrudila navezati stik. Ker sva se večino časa počutila, kot da “vdirava” v svet, v katerega ne sodiva, je fotografij nastalo bolj malo. Raje sva se osredotočila na lovlenje ravnotežja na ugrezajoči se blatni poti. Na čudovite razglede na živo zelene terase riževih polj. Na smrad po kravjem dreku v vasi, v kateri sva prespala pri eni od družin. Tako kot živijo in spijo domačini. Na tanki blazini na tleh preproste lesene barake. S straniščem na štrbunk in brez tekoče vode. S tušem v obliki vedra vode. S posodo, ki se v čebrih pere zraven hleva. Nekako tako, kot so pri nas v 70. letih živeli v Halozah. S to razliko, da se v mjanmarskih vaseh zvečer preko fantastične internetne povezave na smarthphonih (ki jih imajo vsi) gleda ligo prvakov. Bizarno.

Družina nama je postregla z izjemno večerjo in zajtrkom. A brez narejene gostoljubnosti. Svojega življenja se niso trudili postavljati “na display”. Niso ga poskušali niti olepševati niti prikazati bolj skromnega, kot je v resnici. Preprosto so živeli. In se brigali zase. Midva pa sva prišla, spila pivo, rekla hvala in šla naprej v svojih fensi gojzerjih.

V iskanju “mjanmarske duše”

Nekje med spomini na treking in med slabo voljo zaradi izumetničenosti jezera Inle sva po tistem četrtku s kozarcem mojita ob hotelskem bazenu razmišljala, da smo turisti ena taka hecna živalska vrta. Po eni strani bi radi pristnost in “the real shit”. Ko ga dobimo, imamo slabo vest. In komaj čakamo tuš in straniščno školjko. Ko nam dajo “turizem”, pa nam spet ni všeč. Ker je fake. Ne maramo, da nam prodajajo spominke, hkrati pa nam je všeč udobje zahodnjaških hotelskih sob.

V tistem trenutku je bila to resna debata. Sploh zato, ker se je bilo treba odločiti, kako preživeti zadnji dan dopusta. Utopiti razočaranje nad jezerom Inle v mojitu in hipokritsko pametovati o tem, kako turizem uničuje pristnost in lepoto nekoč neokrnjenih krajev. Ali se vdati v usodo in pač biti – turist. V vsej negativnosti te besede.

Ker sem bila bolj kot Janin na smrt odločena, da s čolnom na jezero še enkrat ne grem za nič na svetu, hkrati pa se mi je vseeno zdelo, da mogoče Inle v kakšnem kotičku le skriva nekaj “prave mjanmarske duše”, je bila na koncu soglasno sprejeta odločitev, da naslednji dan v mestu Nyaungshwe ob severnem delu jezera Inle najameva kolesi in greva območje raziskovat sama.

S kolesom okrog jezera Inle in … v toplice

In mojito veritas. Ker je bila odločitev sprejeta ob mojitu, je bilo jasno, da je bila dobra. Če bi morala v Inle še enkrat – čeprav prav zares to še vseeno ne bi bila moja prva izbira – bi izlet s kolesom gotovo ponovila. V primerjavi s “prisilnim” turističnim ogledom prejšnjega dne se je vožnja s kolesom zdela naravnost osvobajujoča. Pa še lepo je bilo – z vsemi razgledi na vasi, obrisi jezera, templji in … toplice z naravnimi izviri tople vode.

Jezero Inle, Mjanmar

Čudoviti razgledi na jezero in živo zeleno pokrajino med vožnjo s kolesi okrog jezera (foto: Zala Maček).

V letih različnih potovanj v oddaljene dežele sem videla in doživela marsikatero bizarnost. V toplice sredi tropskega podnebja pa še nisem šla. Čeprav je bilo ozračje v tem času bolj “umirjeno” kot temperature sicer zrastejo v suhem obdobju, je bilo dovolj vroče, da namakanje v bazenu z vodo pri 35 stopinjah ni bila moja prva misel. A wanna-be luksuzna, v resnici pa razmajana in zastarela infrastruktura Khaung Daing Nature Hot Springs-ov ter vprašljivo čista voda je bila tako prikupno-bizarna, da se mi je na koncu dneva zdelo, da je bilo v Inle vredno priti samo zaradi tega. Fotk ni, ker čisto zares ni bilo nič za videti. Je bilo pa čudovito v vsej svoji bizarnosti.

Izjemnost mjanmarske kulinarike

Na koncu dneva Inle v bistvu ni bil tako grozen. Lahko zaprete zavihek s kompilacijo kužkov in dojenčkov. Sploh zato, ker imam na zalogi še nekaj boljšega. Hrana. Od kužkov in dojenčkov je lahko boljša samo hrana.

Tako prejšnja dva prispevka o Mjanmaru kot tudi tega sem namreč začela pisati samo zato, da bi se lahko razpisala o mjanmarski hrani. Pa sem se vsakič preveč zamotila z drugimi stvarmi in je zmanjkalo razumne količine znakov. Pa še neumestno bi bilo.

Ker je to moja zadnja priložnost, da izlijem dušo o mjanmarski kulinariki, me na tem mestu prav malo briga, če bo prispevek pedolg. In prisežem, da bom ta trenutek našla en pameten izgovor in rdečo nit, ki ne bo popolnoma v navzkrižju z vsem, kar sem napisala do tukaj.

Evo – da jezera Inle nisem popolnoma zasovražila, je bila poleg hot springs-ov kriva predvsem hrana. Sploh zadnja večerja na vrhu prazne family-bussines restavracijske terase s pogledom na nevihtno jezero. Gospod oče nama je prinesel z ljubeznijo namiksane mojite, gospa mama pa še bolj z ljubeznijo pripravljeno solato iz fermentiranih čajevih listov.

Tipična mjanmarksa hrana – eksperimentalni jazz fusion

Čaki, kaj? Solato? Iz fermentiranih čajevih listov? A ni ta Mjanmar v Aziji? Kjer jedo riž in riževe rezance že za zajtrk.

Da. Ampak dajmo se malo ustavit.

Vse kar ste mislili, da veste o azijski kulinariki – ne veste. Ne glede na to, kako poznavalsko se znate spustiti v prepir, kje v Ljubljani imajo najboljši pho in kje najbolj pristen pad thai. Mjanmarska hrana je poglavje povsem zase. In kljub temu, da je v marsičem sorodna tipičnem azijskim jedem (riž na riž in v woku pripravljena zelenjava), je v primerjavi z nam bolj poznanimi azijskimi jedmi nekaj povsem izvirnega in edinstvenega. Če potegnem primerjavo z glasbo – če je tajska hrana s svojo skladno všečnostjo pop štikelc, ki gre hitro v uho in te vsakič spravi v dobro voljo, so tipične mjanmarske jedi eksperimentalni jazz fusion. Ni na prvo žogo, a ko ga vzljubiš, je ljubezen globoka in večna (saj ne, da poslušam eksperimentali jazz fusion – ampak tako pravijo).

Od angleškega črnega čaja do indijskih samos

Mjanmarska hrana ima izrazito močne okuse in je za evropske predstave predvsem zelo mastna. A kombinacije sestavin in okusov se ne bi sramovali tudi v kakšni michelinki.

Solata iz fermentiranih čajevih listov, ki sem jo jedla praktično vsak dan (in bi jo zlahka uvrstila na seznam top 5 ultimativno najljubših jedi), je tako enostavno popolna kombinacija svežih in težkih vonjav, zelenjave, mehko-grenkih čajevih listov in hrustljavih popraženih arašidov, strokov česna, sezama, soje in fižola. Čez pa dresing iz limete, česnovega olja in pekočih čilijev. Poleg raznovrstnih solat, ki so tako kot solata iz čajevih listov sveže-hrustljav obrok sam zase, je na seznamu najbolj zanimivih jedi še na primer mohinga – krepka ribja juha z rezanci, ki jo Mjanmarčani tradicionalno jedo za zajtrk. Pa debeli, rahlo lepljivi riževi rezanci iz zvezne dežele Shan. Pa še najboljše indijske samose, chapati in nan (posledica izrazitih indijskih vplivov na mjanmarsko kulinariko). Pa močan, zelo sladkan črni čaj, ki se ga pije v tradicionalnih čajnicah (posledica britanske kolonializacije).

No, tako. Več kot to, da je mjanmarska kulinarika nekaj najboljšega, kar lahko ta dežela ponudi – ne bom rekla. Če že ne greste poskusiti, lahko pogledate fotke. Ker – poleg tega, da je bilo dobro – bilo je tudi instagramabilno fotogenično.

Mogoče včasih malo pretirano “tradicionalno” in malo manj pekoče, kot bi jedli domačini. Za turiste. A še vseeno pristno. In prav nič fake. Nič podobno fotografiji fake ribiča. In jezeru Inle. Bolj resnično. Bolj z dušo. Bolj mjanmarsko.

Vsi Prispevki