Mjanmar – od vzhoda do zahoda na vrhu tisočerih pagod

To je MMA.
MMA je umetniško ime. MMA pred pagodo v Baganu, ki je na Open Street Map-u (best thing ever! Buuu Google!) označena kot “Bagan’s Best View Point”, preži za turisti. Poskuša jim prodati svoje peščene slike. Tako kot njegov kolega, ki pred sosednjo pagodo prodaja bolj ali manj iste peščene slike. Na isto foro: “Wanna see my paintings? No? Just look, no buy. Very good deal. Very cheap.” In pred sosednjo še eden. In pred vsako naslednjo še eden. In tako približno dvatisočkrat.

V Baganu je namreč pagod, templjev in stup preko 2.200. In približno tolikokrat sem med najinim štiridnevnim bivanjem v Baganu rekla: “No, thank you.” Na vsakega od 2.200 vprašanj, če sigurno ne bi kupila kakšnega spominka.

Na srečo sem bila do prihoda v Bagan, enega najbolj znanih in gotovo najpomembnejših mjanmarskih arheoloških središč, že zverzirana. Svoj “resting bitch face” in odločno-prepričjivi “No, thank you!” sem namreč začela trenirati že pri prodajalcih bolj ali manj neuporabnih, zmerno do pretežno kičastih spominkov (a veš tistih, ki jih je prijateljica prinesla iz počitnic v Maroku in jih iz vljudnosti ne moreš vreči stran, zato na polici vztrajno nabirajo prah) na Pagodi Kyaiktiyo.

Eno izmed najbolj znanih, med Mjanmarčani zelo priljubljenih budističnih romarskih središč, je bilo po navajanju na mjanmarske običaje v mestu Jangon, namreč prvi postanek skoraj tritedenska potovanja po Mjanmaru (o tej nenavadni deželi jugovzhodnje Azije sem nekaj malega napisala že tule).

Romanje v mjanmarsko budistično središče

Pagoda Kyaiktiyo leži v zvezni deželi Mon na jugozahodnem delu Mjanmara. Do vznožja pagode, do mesteca Kinpun, naju je iz Jangona v približno štirih urah slikovite vožnje po mjanmarskem podeželju, zategnil avtobus. Ne bom rekla, da je bil ravno first-class experience. V avtobusu so se mešale različne vonjave (nekje med posledicami vročega in vlažnega tropskega podnebja in ocvrtimi prigrizki), sem in tja pa je po zunanji strani avtobusa spolzel rdeč slinast madež – ostanek oreščka, mehke droge, ki jo v Mjanmaru redno prežvekujejo skoraj vsi. Učinek na telo je manda takšen, kot če bi zaužil veliko količino kofeina, zunanji obiskovalec pa kolektivno zasvojenost s tem sicer legalnim poživilom po celi deželi hitro opazi v obliki živo rdečih izpljunkov, ki so po tleh nasejani približno tako na gosto kot ostanki čigumijev pred Nobel burekom. Precej neapetitlih.

A v resnici – če pozabim na tipično slovensko obsedenost z redom in čistočo (zaradi katere se slovenski turisti v jugovzhodni Aziji hitro razgovorimo o higienskih standardih) – je bila vožnja precej … dolgočasna. Skoraj se ni zgodilo nič, o čemer bi lahko napisala na blogu.

Skoraj.

Adrenalinski park po mjanmarsko

Na srečo (ali vsaj za voljo dobre zgodbe) se je bilo treba iz Kinpuna do dejanskega izhodišča za obisk pagode povzpeti na nadmorsko višino 1.100 metrov. Pravzaprav se je bilo treba najprej povzpeti na železno konstrukcijo, z nje pa na velik “pick-up truck stlye” tovornjak. V odprtem “prtljažniku”, v katerega so bile nameščene lesene klopi, je bilo prostora – če rečem na uč – za približno 15 ljudi. Do pagode se nas je peljajo: 2 turista (midva), 21 odraslih domačinov, 1 menih, 5 vrtčevskih otrok, v naročju pa še 3 dojenčki. 2 od njih na joški. 1 je spal.

Pot iz Kinpuna Iz Kinpuna na "Zlato skalo", Mjanmar

Pot v natrpanem “pick-up style” tovornjaku po zelo strmi in ovinkasti cesti …

Vožnja po zelo strmi in zelo vijugasti cesti je bila približno tako ovinkasta, kot tista na Vršič. V običajnem svetu bi trajala kakšno uro. Ker bi se po njej vozili v največ drugi prestavi in ne več kot dobrih 30 km/h. V osebnem vozilu s tremi potniki! Mi – v tovornjaku – smo bili gor v pol ure. Če nismo šli v ovinek – hupajoče, v opozorilo nasproti vozečim – vsaj 50, 60 km/h, pa tudi ne vem. Vem pa, da sem razmišljala, ali sem se pred potovanjem poslovila od vseh bližnjih. In ali sem doma v stanovanju izklopila štedilnik. Če je bajta zgorela, bo zdaj itak vseeno! Al nekaj. Ne vem. V glavnem je bil bled. In zdi se mi, da je na vsake tri ovinke rekel, da se mu to ne zdi kul.

No, ja, po pol ure smo bili na vrhu. Celi in z vso prtljago. Vsi trije dojenčki so spali.

Rana ura, zlata … skala

Prvič sva šla na Pagodo Kyaiktiyo zvečer. Lovit golden hour in sončni zahod. Drugič pa naslednje jutro. Uloviti še en golden hour in sončni vzhod. Ter skrivnostno meglico, iz katere so se risale silhuete menihov, vernikov, delavcev, domačinov, ki so prodajali ogrlice s podobo pagode in daritve in nekaj (predvsem azijskih) turistov.

Na ta kraj pač enostavno moraš ob sončnem vzhodu in zahodu. Pagoda Kyaiktiyo, v turističnih vodičih ponavadi označena kot “zlata skala” (Golden Rock), je majhna, približno 7 metrov velika pagoda, ki je postavljena na veliko granitno skalo. Ta izgleda, kot da na robu pečine kljubuje težnosti, po legendi pa naj bi njeno ravnotežje držal zgolj Budin las. Zvečer in zjutraj verniki moškega spola (ženske do skale namreč ne smejo) na sveto skalo lepijo zlate lističe, zaradi česar se skala s pagodo v sončni svetlobi lesketa naravnost mistično. Za kičasto, vsaj nekaj sto lajkov vredno fotko, se sploh ni treba potruditi. Naredi jo lahko vsak trotelj z vsako napravo, ki dela fotke. Prisežem, da so bile barve točno takšne. Brez filtrov.

Pagoda Kyaiktiyo ("Zlata skala"), Mjanmar

Pagoda na gori Kyaiktiyo je pomebno budistično romarsko središče.

Mandalay – središče mjanmarske kulturne dediščine

In tako fotogeničen je praktično cel Mjanmar. Res. Včasih se ti zdi, da so tisti templji, njihovi ostanki in sonce, ki vzhaja in zahaja ravno pod pravim kotom, tam prav zanalašč. Samo zato, da lahko škljocneš fotko. Recimo v Mandalayu in njegovi okolici, kjer sva nadaljevala “dajva tekmovat, kdo naredi več kičastih slik templjev, pagod in stup” trip.

Mandalay je drugo največje mesto v Mjanmaru in nekdanja kraljeva prestolnica. Mesto, ki se razprostira okrog osrednje kraljeve palače, na robovih pa ga obdajajo s pagodami posajeni hribi, še danes velja za središče mjanmarske kulturne dediščine. Z razlogom. V Mandalayu bi lahko prebil več tednov, pa še ne bi zmanjkalo krajev, vrednih ogleda.

Od starodavnih budističnih templjev do najdaljšega lesenega mostu na svetu

Še vedno seveda govorim pretežno o budistični dediščini (Mjanmar je za Kambodžo in Tajsko tretja država z največjim odstotkov budističnega prebivalstva). Med najbolj znamenite, meni pa tudi med ljubše, na primer šteje Pagoda Kuthodaw. Privzdignjeno budistično stupo obkrožajo snežno bele “terase”, ob njihovem vznožju pa stoji 729 templjastih konstrukcij – vsaka od njih hrani marmorno ploščo, v katero je vklesana stran iz budističnega svetega besedila.

Od samostanov med najbolj zanimive sodi samostan Shwenandaw iz 19. stoletja, ki je v celoti narejen iz tikovine in okrašen s čudovitimi ornamentalnimi rezbarijami. Bolj po razgled kot na ogled templjev in samostanov pa se splača tudi v od Mandalaya 20 kilometrov oddaljeno mesto Sagaing, ki je prav tako pomembno religiozno in meniško središče.

In potem še na celodnevni izlet v okolico Mandalaya. Najprej v Inwo – starodavno kraljevo prestolnico nekdanjega burmanskega kraljestva, kjer te po ruševinah mogočnih templjev zapelje stric s kočijo. Ne, ni tako romantično, kot se sliši. Ta “kočija” je v resnici majhna, dokaj neudobna lesena reč. Ampak konj je pa pravi. In tudi ruševine so prave. In ruševinasto amazing – morda ne tako mogočne, kot bolj mogočni Angkor Wat v Kambodži, po katerem se je z zombiji borila Angelina. A toliko manj obljudene, da se mi je v njih – ko sem bila čisto sama – skoraj izpolni želja, da bi se počutila kot Lara Croft.

Popoldan pa najprej v Mingun pogledat gromozansko in mogočno stupo Pahtodawgyi, ki so jo v 19. stoletju – zaradi vraževerja (prerokba je namreč grozila, da bo njeno dokončanje pomenilo konec države) namenoma pustili nedokončano. Za sončni vzhod pa nazaj v Mandalay, na znameniti most U Bein, ki velja za najstarejši, nekoč pa tudi najdaljši leseni most na svetu.

Bagan – dva tisoč pagod in stup sredi mjanmarske puščave

Ja, Mandalay je bil z vsemi temi stupami, pagodami in templji res lep. V vsej resnosti tega pridevnika. Tako lep kot kakšna res lepa ženska s seznama najlepših žensk na svetu. Da na eni strani ne moreš odvrniti oči s pravkar nastale fotografije. Na drugi strani pa ti gre skoraj malo na živce, ker na njej ne najdeš nobene lepotne neskladnosti.

Ampak to ni bilo še nič. Če bi bil Mandalay lepa ženska, bi bil na seznamu najlepših šele na drugem mestu. Na prvem bi ga prehitel Bagan. Highlight potovanja po Mjanmaru in tisto mesto, zaradi katerega sem rekla: “Evo, zato se je pa RES splačalo dvanajst ur sedeti na letalu!”

Kot rečeno, je Bagan eno najpomembnejši mjanmarskih arheoloških središč, med obiskovalci pa tudi ena izmed bolj (če ne najbolj) priljubljenih točk obiska. In kljub temu, da se nihče ne mara drenjati, bi obisk težko komur koli zamerila. Bagan ni samo hype. V Bagan se res splača. Če ne drugega, bi se splačalo iti že zgolj za eno uro – samo da vidiš veličino in lepoto te ogromne džungelske puščave, iz katere štrli nepregledna množica ruševinastih pagod in stup. Prav zares pa potrebuješ vsaj dva ali tri dni (ki jih – kot v najinem primeru – podaljšaš na štiri). Da ne zadovoljiš zgolj svojega estetskega čuta, ampak Bagan tudi doživiš.

Bagan, Mjanmar

Bagan – “highlight” potovanja po Mjanmaru.

Bagansko doživetje – jutranja kava na dvorišu stupe

Bagan namreč ni en tak običajen “tourist site” v smislu – pridem, pogledam, poslikam, grem. Bagan je celostna izkušnja. Experience. Ki gre takole:

Ker je tam res svinjsko vroče, najprej poiščeš en fin hotel z bazenom, kjer boš lahko čez dan (ko bo prevroče, da bi hodil okrog) v miru srkal sveže stisnjene sadne sokove. Ta hotel ni kar en hotel. Ampak je hotel s pogledom na eno izmed 2.200 baganskih stup. Prva res amazing stvar na baganskem arheološkem najdišču je namreč ta, da predel s pagodami in stupami ni nekakšno z ograjo zavarovano območje, do katerega bi se bilo treba pripeljati in za vstop čakati v vrsti. Celotno, približno 100 kvadratnih kilometrov veliko območje, je “integralni del” mesta in okoliških vasi.

Med pagodami in stupami so speljane ceste. Vmes živijo ljudje, kmetje, ki med eno in drugo stupo s svojim volom obdelujejo njivo ali ženejo koze na pašo. In jih v tistem trenutku nič ne briga zgodovinsko-kulturna vrednost območja, ki bo zdaj zdaj umeščeno na Unescov seznam kulturne dediščine. Ker je tako, so tudi tvoj hotel postavili na dvorišču ene izmed stup. Da lahko zjutraj pri zajtrku uživaš v razgledu in ne moreš verjeti, da je res, kar vidiš.

Sončni zahod na terasi baganskih pagod

Potem v hotelu najameš scooter. Sposodiš si lahko le električnega. Vožnja z bencinskim je namreč za tujce prepovedana. In se zelo zgodaj zjutraj, še v temi, odpraviš “v lajf”. Da si do devetih, ko useka vročina, že nazaj na zajtrku. Do petih ali šestih popoldne, ko se temperature toliko umirijo, da greš lahko spet raziskovat.

Najlepše je, da pri tem ne potrebuješ nobenega načrta ali točno določenega cilja. Če nisi ravno “die hard” budist ali zagrizen preučevalec budistične arhitekture, je v resnici vseeno, katerega izmed 2.200 templjev, stup ali pagod obiščeš. Ali kako se imenujejo. Enostavno se vsedeš na motor in se z vetrom v laseh ter široko odprtimi očmi čudiš izjemni okolici, ki te obdaja. Ko vidiš tempelj, ki se ti zdi zanimiv, se ustaviš, parkiraš motor, se sprehodiš po templju in ga pofotkaš. Nato pa naprej do naslednjega.

Če pa se vseeno malo potrudiš z načrtovanjem – in res je vredno vsake vložene minute! – lahko na internetu izbrskaš seznam tistih pagod, v katerih lokalne oblasti še niso omejile dostopa do vrha. Vsaka pagoda ima namreč na zunanji strani ali v notranjščini stopnišče, po katerem se lahko povzpneš na streho. Nekoč so tako lahko v Baganu turisti nemoteno plezali na katero koli od 2.200 pagon in stup. Ker se je pred kratkim za nekega ameriškega turista trenutek nepazljivosti končal tragično, so lokalne oblasti sistematično začele zapirati stopnišča. Kmalu bodo zagradile vhode na prav vseh pagodah, a v času najinega obiska nama je vendarle uspelo najti pet takšnih, s strehe katerih sva lahko ob rožnati svetlobi vzhajajočega in zahajajočega sonca meditirala ob razgledu na bagansko veduto.

Picasso Buddha – mjanmarski kubizem sredi Bagana

Bagan, Mjanmar

V pričakovanju sončnega vzhoda na strehi ene izmed pagod.

Res meditiraš. Tudi če nisi za jogo, odpiranje čaker, me-time in za vse te my body is a temple fore, ne moreš drugače. Preprosto te pogled v daljavo, na koničaste strehe pagod in stup nekako poskra vase in ti šepeta, da umiri srčni utrip in se sprosti. In potem se vdaš. In malo odplavaš. In okolica se odklopi s tabo. Mir in tiš…

“Wanna see my paintings?”

Jebemti, pa od kje se je spet vzel?! Pa ne, ne bom gledala tvojih s… Ok, jih že razgrinja. No, v redu, samo pogledam. Ne bom nič kupila, prsežem! Aja, samo on je to sam naslikal! In on je edini v Baganu, ki je poleg motivov, ki jih upodabljajo vsi baganski “slikarji”, namaštal svojega: Picasso Buddha. Tako bizarno-smešno, da je že dobr. Kubizem sredi Mjanmara. Mah, ajde, itak je treba tašči kupit nekaj za na steno.

Ma je bil dober deal. In ne vem, kdaj sem nazadnje videla tako ponosen in srečen obraz, kot je bil MMA-jev. Nekdo je končno kupil njegovo sliko. Njegov motiv – Picasso Buddho. Tisti dan edini zaslužek. Turistov v deževnem obdobju ni.

Ne vem, skoraj bi si želela, da bi ostalo tako. Da bi mase turistov Bagan, ta čudežni košček sveta od zdaj naprej za vedno pustile pri miru (čeprav je sicer za to že prepozno …) in mu nikoli ne izpile duše. Da bi ostal točno tako čaroben, kot ko sva se spoznala. Do naslednjič, ko se ob sončnem zahodu spet srečava na strehi tisočerih pagod.

Vsi Prispevki