To je … Pojma nimam. Nikoli ga nisem spoznala. Janin pa ga je v neprespani zmedenosti in od šoka pozabil vprašati.
Zgodba gre tako: sobota, 16. junij 2018. Firence. Hotelska soba. Ura je pet zjutraj. Zvoni budilka. Janin petnajst minut razmišlja, kaj mu je tega treba. Potem vstane, se obleče in gre na Piazzale Michelangelo fotografirat panoramo Firenc v jutranji svetlobi. Samo zato, ker sem mu prejšnji večer rekla, da sigurno ne bo. Ampak njemu že ne bom govorila, da česa ne more (to nama je skupno)!
Okrog osmih se vrne v sobo in reče, da mi mora pokazat najboljšo fotko na svetu. Prepričana sem, da bo panorama s sončnim vzhodom.
“Jebeš panoramo – lej tega modela!” – “Ok, super … Zgleda malo psihič. Kdo pa je to?” – “Pojma nimam. Ko sem se vračal proti hotelu, me je ustavil in mahal proti mojemu fotoaparatu. Hotel je, da ga slikam. Zapoziral je, jaz sem fotkal in … To je bilo to. Potem je bil zadovoljen in je šel.”
Svašta.
Panorama Firenc v jutranji svetlobi
Rockerski maraton sredi Firenc – 1. dan
Tisti dan sva bila precej utrujena. Ni fino, ko te nekdo vrže iz postelje ob petih zjutraj. Na dopustu! Sploh, če si prejšnji dan cel dan turistal, zvečer pa zažural na koncertu od Gunsov. Tokrat sva se namreč v Firence, slabo leto po tem, ko sva šla tja prvič, vrnila več ali manj zgolj po eno stvar. Po rokenrol. Takega lajnup-a, kot ga je imel letos festival Firenze Rocks, pač ni za zamuditi. V četrtek so fešto otvorili Foo Fightersi. Nisem zagrizen fan. A če moja ocena vseh štirih festivalskih koncertov zaradi glasbenih preferenc ne bi bila pristranska (team Iron Maiden! 🤘), bi morala priznati, da je Grohl z bandom poskrbel za THE predstavo festivala. Da ne omenim, da so v nekem trenutku na oder prišli še Gunsi. In potem so Foo Fightersi IN Gunsi skupaj igrali It’s so easy. Prosim?!
Rockerski maraton sredi Firenc – 2. dan
Naslednji dan smo skoraj umrli.V množini govorim zato, ker sem prepričana, da naslednji odstavek povzema misli večine, ki je bila v petek na koncertu. Pa ne od pričakovanja najbolj pričakovanega koncerta festivala. Pa tudi ne zato, ker je bilo v množici sedemdeset tisočih ljudi nemogoče priti do stranišča. Ampak zato, ker je koncert Gunsov trajal skoraj štiri ure. Ne najlepše štiri ure. Axla je v višinah zmanjkovalo. Slash se je zaplezal praktično pri vsakem solu. Stik s publiko jim itak ni šel. Zakaj je bilo treba igrati vsaj deset bolj ali manj znanih priredb in komadov s Chinese Democracy, ki jih nihče ne pozna (in ne mara), pa tudi nismo razumeli. In potem smo po treh urah in pol samo še prenašali težo z ene noge na drugo in si govorili: “Evo, še ta komad, potem bo pa Don’t cry.” No, Don’t Cry na koncu tudi po štirih urah nismo slišali. Whatever.
V Firence po rokenrol – na festival Firenze Rocks
Rockerski maraton sredi Firenc – 3. dan
V soboto je bila fizična kondicija že fino načeta. In popoldne sva potrebovala eno ornk siesto, da sva se zvečer pravočasno privlekla do odrešujočega aperol spritza in piadine na prizorišču. Okrepčitev pred koncertom sicer ni bila dovolj, da bi se zmogla rinit v množico bližje odru. Je pa pomagala, da sva preskakala in se predrla skozi vseh šestnajst, večinoma klasičnih, dobrih starih Iron Maiden hitov. Ta koncert je bil en sam “vau”. Performans brezhiben, scenografija izjemna, energija pa je segla tudi daleč onkraj prvih vrst. Watch and learn, Axl Rose! Watch and learn!
Rockerski maraton sredi Firenc – 4. dan
Od nedeljskega koncerta Ozzyja Osbourna nisem veliko pričakovala. Black Sabbath nikoli niso bili “moja stvar”. Pri Ozzyjevi solo karieri pa se mi je tudi ustavilo pri Crazy train in Dreamer. Pa sem bila na koncu prijetno presenečena. Že res, da se dedek Ozzy pri svojih skoraj sedemdesetih letih že malo težko prestopa po odru. A ga na njegovi zadnji, poslovilni turneji rešuje vrhunski band. In tako je kljub drugačnim pričakovanjem na lestvici meni najljubših koncertov festivala Ozzy s predzadnjega mesta izrinil Gunse. Na zdravje, Ozzy, in srečno v pokoju!
Enačba Firenc = zgodovina + hrana & vino + umetnost
Ok, že res, kar sem napisala zgoraj: povod za tokratni petdnevni izlet je bil festival. A v Firence v resnici nisva šla samo po glasbo. V Firence greš prvič, drugič, tretjič in vsakič tudi in predvsem po štiri stvari: hrano, vino, umetnost in zgodovino (ne nujno v tem vrstnem redu). In ker je bil to v enem letu že najin drugi obisk toskanske prestolnice in sva že prvič obdelala vse (res skoraj čisto vse) muzeje, cerkve ter druge kulturne spomenike, spila nedefinirano količino vina in aperol spritza in se objestno prenajedla z vsem od pašte do sladoleda, sva se tokrat odločila vse našteto zaužiti v bolj zmerni, sofisticirani količini. V glavnem sva si vzela bolj na izi. In na petdnevni urnik uvrstila zgolj tiste bombončke, ki so naju bodisi prvič tako prevzeli, da sva jih morala izkusiti še enkrat bodisi tiste, za katere nama je prvič zmanjkalo časa.
Spremenljivka iz enačbe Firenc št. 1 – zgodovina
Eden od teh najslajših bombončkov je bil hotel. Sama namreč čutim posebno ljubezen do simpatičnih, posebnih butičnih evropskih hotelčkov. In SoprArno Suites, kjer sva bivala že prvič, je moj najljubši. Nekaj naredi italijanska gostoljubnost, saj sva si z Albertom tokrat za rezervacijo izmenjala nekaj že prav prijateljskih mailov. Ob prihodu pa naju je pozdravil, kot da smo že stari frendi. Nekaj pa je na sami arhitektura tega bed & breakfast hotela, ki zaseda tri nadstropja v hiši iz 16. stoletja. Hotel so namreč ustanovili in njegovo podobo oblikovali arhitekt, odvetnik s strastjo do vintage pohištva, mizar in dizajnerka/kaligfrafinja. Hišo z zgodovinsko vrednostjo so popolnoma obnovili. Hkrati pa v vsaki sobi z über visokimi stropi obdržali njen starinski čar, restavrirano historično pohištvo in umetnine. Vsaka soba je unikatna in ima prav poseben retro vibe. V eni izmed njih kasetiran strop na primer krasijo freske, v drugi pa je sredi dnevne sobe starinska kopalna kad ali restavriran predalnik. Da sploh ne omenjam, da imajo v restavraciji v stilu pariških brasserij odličen self-service zajtrk z najboljšim kapučinom. In da se hotel nahaja na neprekosljivi lokaciji – v romantični ulici čisto pod Palazzo Pitti in le pet minut hoje od Ponte Vecchio.
Ostale must-see in must-do dopoldansko-popoldanske aktivnosti sva, kot se za Firence spodobi, razporedila v 2 kategoriji: hrana in pijača ter umetnost in arhitektura.
Spremenljivka iz enačbe Firenc št. 2 – hrana & vino
Prazne vreče še vedno ne stojijo pokonci. In jaz sem še vedno tečna, ko sem lačna.
Zato pač hrana za želodec pride pred hrano za dušo. In če je SorprArno moj ultimativno najljubši hotel, je La Bottega del Buon Caffè moja najljubša restavracija. To, da ji je stric Michelin privoščil zgolj eno zvezdico je približno enako nefer, kot to, da je Bella v Twilightu izbrala Edwarda namesto Jacoba. Ali vsaj kot to, da v Sloveniji še vedno nimamo nobene Michelinke. Prisežem, kljub temu, da italijansko kulinariko še vedno postavljam pred na primer nordijske fermentirane ribe, tokrat nisem pristranska. Hrana v Bottegi je res izjemna. Od “fake paradižnika” (ki je v bistvu pašteta, postrežena v obliki malega češnjevca) z domačimi grisini, najboljšega veganskega krožnika, seksi pisane rižote in meni najljubših testenin s teletino in jogurtovo omako. Plus dve (!!!) sladici. In on top še izbor pralinejev. Aja, pa vinska spremljava, ki je bila na čelu z lokalnim chiantijem tako fajn, da sva morala nekaj steklenic vzeti še za domov. Pa saj ni, da bi človek govoril.
… in pica, seveda …
Ker sta ravnotežje in zdravo razmerje pomembni zadevi, ostale dni za razliko od petkovega nebrzdanega razvajanja na kosilo nisva šla v ta gmašni opravi. Ampak v od koncerta prašnih adidaskah. In kaj je Italija brez pice? To go pice v škatli. Eno boljših se menda dobi v piceriji Gustapizza. Ki je bila – glej si ga zlomka – za vogalom od najinega hotela. Ne rečem, da je bila to najboljša pica v mojem življenju, a slaba gotovo ni bila. Kosilo na kamnitih stopnicah pred baziliko Santo Spirito, kjer z eno nogo roko odganjaš golobe, z drugo pa poskušaš preprečiti vetru, da ti lase nosi po obrazu in zapira kartonasto pica škatlo, pa ima tudi svoj čar. Če me razumete?
Spremenljivka iz enačbe Firenc št. 3 – umetnost
Poleg težko opisljivega romantičnega vzdušja mesta, ki tudi pozimi diši po poletju in po sveži zaljubljenosti, so najlepša stvar na Firencah številni spomeniki najboljšega, kar lahko ponudi italijanska umetnost. Ko hodiš po mestu, se praktično na vsakem vogalu “spotakneš” v tisto slavno cerkev iz učbenika za umetnostno zgodovino. Tisto, ki so se jo pred mnogimi stoletji dotikali prsti kakšnega izmed najboljših renesančnih arhitektov, kiparjev in slikarjev. Čeprav je od časa, ko so Benetke v režiji družine Medičejcev postale rojstni kraj renesanse, minilo že več kot pet stoletij, pečat zlate dobe mesta še vedno kipi iz vsake razpoke pročelij renesančnih cerkva in palač.
Utišati ga ne morejo niti trume turistov, ki v dolgih kolonah čakajo, da bodo v Galeriji dell’Accademia sprožilce fotoaparatov namerile proti Michelangelovem Davidu. In v Galeriji Uffizi naredile selfie z Botticcellijevo Venero.
Galleria dell’accademia, Firence
Bitka s turisti
Prenatrpanost s turisti, sploh ob koncu tedna lepih poletnih dni, je pravzaprav edino, kar lahko v Firencah pokvari užitek ob vsrkavanju popolnosti renesančne umetnosti. In čeprav je množicam še posebno pred najbolj prepoznavnimi spomeniki nemogoče ubežati, si slabo voljo lahko vsaj malo prihraniš, če za obisk turističnih znamenitosti poznaš trik – Firenze card To je rdeča kartica, ki je veljavna 72 ur in s katero lahko obiščeš preko 70 znamenitosti. Predvsem pa se zaradi nje počutiš malp VIP, ko se mimo vrste za vstopnice sprehodiš direktno k vhodu in si s tem “kupiš” kar nekaj ur čakanja v vrsti.
Pri obisku slavne Galerije Uffizi nama tokrat sicer ni pomagal niti Firenze card. Gneča je bila v nedeljo, ko sva se namenila tja, enostavno prehuda. Uffizi je ena izmed bolj vznemerljivih galerij, ki sem si jo resnično želela obiskati še enkrat. Kljub vsej tragiki sva ogled mojstrovin Giotta, Botticcellija, Michelangela, da Vincija, Raphaela, Tiziana, Caravaggia, Rembrandta in drugih, tokrat pač morala izpustiti.
A “bitka” z glasnimi turisti z ogromnimi fotoaparati vsekakor ni bil izgubljena. Izkušnja pa prav tako nič manj navdušujoča, saj sva preostali čas namenila drugim znamenitostim, ki bi jih brez premišljevanja umestila na tisti best-of-the-best seznam, ki ga pri vsakem obisku Firenc, naj si bo še tako kratek, ni za izpustiti.
Kava z razgledom na Firence
Na prvi dan sva “turistično rundo” začela s sprehodom čez srednjeveški Ponte Vecchio. Most, ki povezuje bregova reke Arno in je na obeh straneh “zaprt” z neštetimi trgovinami z nakitom, usnjenimi izdelki in ostalimi drobnarijami sumljivega izvora, je pač obvezen del obiska Firenc. Ćetudi – spet zaradi nepopisljive gneče – ne najbolj prijeten. Čezenj sva se – da sva pač zadostila “obveznostim” – sprehodila res le enkrat. Vse ostale sprehode na drug breg pa sva raje opravila čez Ponte Santa Trinita, ki je s čudovitimi razgledi na reko Arno in Firence v resnici bolj ljubek od svojega slavnega dvojčka.
Na levem bregu sva v petek tako obiskala vrt Bardini. Razlog? Če že ne čudovit razgled na Firence z znamenito kupolo katedrale Santa Maria del Fiore, pa vsaj nesramno precenjena (dobra!) kave v nesramno čudovitem lokalu, kjer pač plačaš razgled. In ni ti škoda tistih evrov!
Kondicijski trening na 95 metrih in Davidovo bogastvo
V soboto in nedeljo sva se zadrževala bolj na desnem bregu, kjer sva obiskala Palačo Vecchio. Oziroma predvsem enega njenih najstarejših ohranjenih delov – 95 metrov visok stolp, za katerega v resnici potrebuješ kar nekaj kondicije, dobre čevlje in po prehojenih 416 stopnicah tudi en resen počitek. Se pa splača. Vsaj toliko kot se splača ignorirati gnečo v Galeriji dell’Accademia. Tam se je Janin navduševal predvsem nad mojstrstvom in občutkom za detajl, s katerim se je Michelangelo v začetku 16. stoletja lotil klesanja Davidovega mednožja. Meni pa so še vedno najbolj pri srcu Michelangelova pozna Sužnja (ker se vsi drenjajo okrog Davida, se ju lahko malodane dotakneš ❤️ ) in Giambolognin serpentinast kip Ugrabitev Sabink (če je Michelangelo obvladal anatomijo “moškosti”, je Giambologna res dobro naštudiral ritnice!).
1000 renesančnih cerkva
Za še dodatno dozo Michelangela je nujno zaviti tudi v Knjižnico Medicea Laurenziana in v Kapelo Medičejcev v Baziliki San Lorenzo. Če pa bi morala med “žnj-timi” cerkvami izbrati le eno, bi bila to Bazilika Santa Croche. Ne toliko zaradi arhitekture, stenskih poslikav in Donatellovega reliefa, ali zaradi dejstva, da je bil v cerkvi pokopan Michelangelo, ampak predvsem zaradi Brunelleschijeve Kapele Pazzi in očarljivega dvorišča med kapelo in cerkvijo. Gneča se tam porazgubi in v senci dreves se lahko v miru počutiš – renesančno.
Iz enake, trancedentalno pomirjujoče, back-to-nature potrebe, ima na mojem seznamu posebno mesto tudi vrt Boboli v sklopu Palače Pitti. Tam sva v ponedeljek pred povratkom v Ljubljano Firencam pomahala v pozdrav. Slovo je bilo takšno, kot jih imam najrajši. Melanholično zaradi mešanice navdušenosti nad še enim nepopisljivo lepim razgledom in hipnim občutkom, da tega kraja ne boš več mogel zapustiti. In v trenutku prevzetosti sva še malo posedela pod tisto oljko. Potem pa rekla, da se bova pač morala vrniti. Spet in spet.