To je Barbara.
Barbara je bila ena odločna, neustrašna, pogumna in za čase, v katerih je živela, verjetno precej jezikava punca. Okrog leta 300 se je po robu postavila svojemu očetu, ki jo je, dokler ji ni našel “primernega” snubca, imel pod ključem v zastraženi sobi stolpa. Ko je Barbara rekla “ne” nesojenemu poganskemu možu in vztrajala pri krščanski veri, ji je dal oče po seansah mučenja odsekati glavo. Njeno zgodbo je za vzor pripadnosti veri vzela cerkev, ki je Barbaro čez nekaj stoletij spremenila v Sveto Barbaro.
Hrastovlje in kraški memento mori
Sveta Barbara je tako ena izmed podob, ki v kraški vasici Hrastovlje krasi stene v gotiki zgrajene Cerkve svete Trojice. Poleg Barbare je na stenah in obokanem cerkvenem stropu še vrsta prizorov iz Stare in Nove zaveze, podobe apostolov ter drugih biblijskih oseb in motivov, katerih prepoznavanje in analiziranje bi utegnilo biti v zabavo samo nekomu s končanim veroukom ali pa univerzitetnim študijem umetnostne zgodovine. S prvim ali drugim neposvečeni pa bi v cerkvi skoraj zagotovo znali prepoznati vsaj slavno fresko mrtvaškega plesa. Gre za podobo okostnjakov, ki v grob spremljajo predstavnike različnih družbenih slojev in jim ob tem v uho šepetajo: “Memento mori! Zavedaj se smrti in ne pozabi, da smo pod rušo vsi enaki, ne glede na bogastvo in položaj v tuzemeljskem življenju.”
Mrtvaški ples, Hrastovlje
Izlet na Kras in romantična kraška arhitektura
Da sva se na enega prvih res vročih poletnih dni znašla v hrastoveljski cerkvici, je bila vsaj deloma posledica tega, da – priznam – spadam k zgoraj omenjenemu posvečenemu krogu analizatorjev srednjeveških cerkvenih prizorov (ljubezen, ki je ni zapečatil verouk, ampak umetnostna zgodovina na filo faksu). Če bi torej rekla, da je cerkev v Hrastovljah eden izmed najbolj carskih objektov že tako ali tako carske istrsko-kraške arhitekture, bi bilo to morda malo pristransko. Zato pri takšnih zadevah stopnjo carskosti vedno preverim še pri neposvečenih – in tu je bila razsodba jasna. Janin se je gladko malo strinjal, da v to cerkev je pa res treba. Tudi če nimaš nič z vero, še manj s cerkvijo in še manj s srednjeveško umetnostjo, ti Hrastovlje enostavno morajo biti všeč (razen če si res slaba oseba). Že vasica sama po sebi je v svoji vaški preprostosti naravnost očarljiva. Istrske kamnite hišice, ki se raztezajo ob eni in edini glavni cesti, od koder se na malo dvignjenem pobočju odpira pogled na Cerkev svete Troijice. To varuje kamnito obzidje (v srednjem veku je služilo kot obramba pred Turki), skozi katerega vstopiš na cerkveni “vrt”. Ta bi s svojim arhaično-nobel ambientom čisto lahko gostil kakšen hohštaplerski hipsterski piknik (če ne bi šlo ravno za kulturni spomenik in bi bilo kaj takega seveda neprimerno …). Notranjost cerkve pa te z majhnostjo kar posrka v svojo intimnost. In ne glede na verske preference se ob opazovanju slikanih prizorov mojstra Janeza is Kastva počutiš malo spiritualno.
Vikend spontanost ali (ne)planiranje izleta na Kras
A v te konce v resnici nisva šla po kakšno spiritualno izkušnjo. Obisk cerkve je bil zgolj “stranski produkt” vikend izleta, na katerem sva si po tednu sedenja za pisalno mizo predvsem želela pretegnit noge. In to ravno prav pretegnit. Nekaj, česar ne bi ravno imenovala hribolazenje, pa tudi ne zgolj sprehod skozi park. Tako je padla spontana zamisel in komaj v petek popoldne skovani načrt za izlet na Kraški rob. Na horuk sva se pozanimala, da si lahko za izhodišče vzameva prav Hrastovlje. Zjutraj na hitro obiščeva cerkev, potem pa nekaj ur uživava v lepotah kraških pojavov. Ne bi smelo biti prenaporno. Pa tudi vročina konec maja še ne bi smela tako močno sekati v golo skalovje Kraškega roba, ki določa geografsko mejo med Krasom in Istro.
Kraški rob
Spodleteli začetek sobotne spontanosti
No, ampak to se ti zgodi, ko izlete načrtuješ na horuk (reče zagovornik planiranja). Za začetek sva si pozabila nastaviti budilko. Zjutraj sva tako prespala idealno uro za odhod in se do izhodišča pripeljala, ko je sonce že precej vztrajno grelo ozračje. Temperature so bile mnogo višje, kot sva ocenila zjutraj. In že ob prvih korakih je bilo jasno, da so bile dolge pohodne hlače napaka. Sploh po tem, ko sva debelo uro tavala po obronkih vasi in poskušala razvozlati navodila za pot na hribi.net. Saj zvenelo je čisto preprosto! Po edini cesti skozi vas, potem na makadam in od tam se ti itak že odpre pogled na Kraški rob. Potem pa samo še do križišča, po poti pod električno napeljavo in skozi podvoz železniške proge. A tiste markacije kar nisva in nisva našla. Dokler se ni nesramnica le prikazala na vogalu električne omarice.
Med Krasom in Istro – sprehod po kraškem robu
Pa smo šli. Čeprav smo v tem času že porabili prvi liter pitne vode (in jo v enaki količini tudi izšvicali iz telesa). Po kilometrih nismo prišli daleč, saj je moral zaradi od skal odbijajočih se žgočih sončnih žarkov predvsem Tobi večkrat zajeti sapo v redkih senčnih predelih. Pa tudi Kraški rob smo v resnici opazovali bolj od daleč in od spodaj. Smo pa zato na poti naleteli na toliko bolj dragocene “najdbe”. Na pol razpadle hiše in z bršljanom obraščene ruševine, med katere je v notranjost prosevala sončna svetloba in ustvarjala zanimivo, naravnost odrsko scenografijo – spet vredno kakšne artsy-partsy fešte, ali vsaj (amaterske) fashion fotografije. In na vasico Zazid (kjer smo se tudi obrnili nazaj proti izhodišču). Ta naju je tako kot Hrastovlje očarala s svojo romantično kamnito surovostjo in skoraj zapuščeno osamljenostjo. Imela sva občutek, kot da sva se na praznih ulicah znašla v nekem drugem, zamrznjenem času.
Krasna Hiša Krasna – popoln zaključek izleta na Kras
Na koncu je kot enostaven sprehod v naravi zamišljeni izlet le pustil svoje posledice. In sama sreča je bila, da sva prejšnji dan – prav tako na horuk (tokrat se je spontanost izkazala za dobrodošlo), v bližini rezervirala prenočišče. Pa ne samo prenočišče. Hiša Krasna v vasi Lokev pri Divači, od Hrastovelj oddaljena približno pol ure vožnje, ni nikakršen tretjerazredni motel, kjer preživiš noč in se zjutraj na hitro pobereš. Hiša Krasna je – če si sposodim kar parole z njihove spletne strani – “prostor za užitek in počitek”, kjer se “življenju (nikoli) ne mudi”.
Zgodba gre tako: hišo sta pred nekaj leti kupila Boris in žena Dajana. Skupaj s svojima hčerkama Tajo in Evo sta hišo popolnoma prenovila in v njej ustvarila butični hotel z zgolj petimi sobami. Vsaka soba ima svoj čisto poseben značaj, barvo in opremo. V pritličju je v kraškem vaškem slogu urejena restavracija. Povezana je s prav tako značilnim kraškim dvoriščem, ki je bil v toplem, a še vedno dovolj svežem zgodnjem poletnem večeru popolno prizorišče morskih poslastic, ki so se ob spremljavi večinoma vipavskih vin znašle na najini mizi. Vsaka od jedi, v katerih nisva mogla najti niti ene same pomanjkljivosti, je odsevala značaj tradicionalne kraške kuhinje v kombinaciji z drzno, a še vedno zmerno inovativnostjo mladega chefa. Začenši z brancinovim karpačom, gratiniranimi kapesantami in potem z meni najljubšo glavno jedjo – domačimi testeninami z jastogom v omaki iz domačih, neverjetno sladkih paradižnikov. Potem pa še tisti pistacijev tiramisu!
Za umret! Če že ne za umret, pa vsaj še za spit enega domačega kratkega s šefom Borisom v vinski kleti. Potem pa direktno v spanec, ki je bil v objemu miru Hiše Krasne res globok. In krasen.
Štanjel – kraška ljubezen na prvi in stoti pogled
Od Krasa se je vedno težko posloviti. Ker je za prvim ovinkom vedno še en lep vinograd. In za naslednjim še ena rustikalna, slikovita vasica s kamnitimi hišami, ki dišijo po burji, pršutu in teranu. Taka kot Štanjel, kjer sva se ustavila v nedeljo pred vožnjo nazaj proti Ljubljani.
Štanjel je kot najbolj pocukran ljubezenski evergreen. Veš, da gre s patosom čez vse meje. Pa se ga vseeno ne moreš naveličati in na koncu se ti zgodi, da ga imaš cel večer ne repeat. Tako sva šla tudi v Štanjel že neštetotič in spet sva se vanj zaljubljala kot prvič. Kako pa bi lahko ostal ravnodušen do tistega romantičnega, s hišicami in cerkvijo posejanega hribčka?! Pa do Ferrarijevega vrta s pogledom na Vipavsko dolino?! Ne gre. Štanjel je pač poseben. Kičasta pergola, kičast bazen z beneškim mostičkom in kičast razgledni paviljon gor ali dol. Še obvezna kava in limonada, ki ti ju v edinem lokalu postreže najbolj zamorjeno in naveličano osebje, ima poseben okus.
To je pač ta Kras.