To je Will.
Pa ne ta v karjolici. Tisto je Bobby. Will je gospod, po rodu iz Velike Britanije, po srcu pa – kot bi se reklo – državljan sveta. Po svetu se seli že od bogsigavedi kdaj. Med drugim je bil v osemdesetih letih ravnatelj šole v Ugandi. Več let je preživel v Indoneziji in Maleziji. Tekoče govori malezijsko. O svojem nomadskem življenju bi verjetno lahko napisal knjigo v večih delih. Če bi ga hotela izprašati o čisto vsem, kar je v življenju videl, izkusil in doživel, pa bi preteklo kar nekaj piva. Pa ni bilo dosti priložnosti za pogovor. Z Willom sva se namreč družila pretežno pod vodo. In tam si pač čisto tiho.
Otok Sangat – koktejl ob sončnem zahodu
Sangat je od otokov Coron in Busuanga oddaljen približno pol ure
Willa sva spoznala na otoku Sangat, ki je bil po El Nidu in križarjenju po otočju Palawan najina zadnja postaja na potovanju po Filipinih. Sangat je majhen otoček, približno dva kilometra oddaljen od otoka Busuanga. In pol ure hitre vožnje s čolnom od bolj znanega otoka Coron. Razen manjšega resorta, v katerem sva bivala tudi sama, in ga lahko v eno in v drugo smer obhodiš v kakšne petnajstih minutah, na otoku poleg zaraščene džungle ni kaj dosti videti in početi. Če ravno nisi tip človeka, ki bi dolgo pot do Filipinov opravil zgolj zaradi slikovite resortovske plaže, na kateri lahko pod palmo cel dan srkaš sveže pripravljen mangov šejk, se na otoku Sangat gotovo ne bi želel zadržati več kot za kakšen dan ali dva. Čudovit razgled, palme, iz katerih predrzno strmijo opice in v skalnat otoček sredi morja vklesan bar, kjer ob večeru z razgledom na zaliv srkaš koktejl, so na otoku Sangat samo “za zraven”. V resnici pa greš na Sangat zaradi tistega, kar zaliv ob otoku skriva pod morsko gladino. In to niso ribe …
Potopljena zgodovina coronskega zaliva
Coronski zaliv pod nadmorsko višino nič skriva zgodovino.
24. septembra 1944, ko se je zmaga v drugi svetovni vojni začela nasmihati zavezniškim silam, je eskadrilija ameriških vojaških letal prav v bližini Corona presenetila japonsko vojsko. Ta je svojo floto skrivala med otoki Coronskega zaliva. V nenadnem napadu je 24 ameriških bombnikov odvrglo svoj uničevalni tovor. V pičlih 15 minutah so potopili osem japonskih bojnih in tovornih ladij. Japonski poskus okupacije Filipinov so tako Američani v neprizanesljivo uspešnem napadu po hitrem postopku izbrisali z gladine morja. Spomin na “gostovanje” japonskih ladij pa je ostal osamljen v modrini. A 8 potopljenih ladijskih razbitin (v potapljaškem žargonu jim rečemo “wrecki”) ni dolgo pogrešalo človeške družbe. Zapuščino 2. svetovne vojne so že čez nekaj desetletij ponovno odkrili rekreativni potapljači. Pustolovska žilica jih je gnala na potopljeni krov nekoč mogočnih ladij …
Srhljiva temačnost potopljenih japonskih ladij coronskega zaliva
Potapljanje na ladijskih razbitinah je namreč posebna vrsta dogodivščine. Bolj star kot je wreck, bolj “indiana-jonsovsko” se počutiš. V globino te žene vznemirljiv občutek, da je vrv, ob kateri se spuščaš v globino in na koncu katere se po nekaj minutah izriše silhuetawrecka, pravzaprav nekakšen časovni stroj. Stroj, v katerem lahko “podoživiš” trenutek v času, ki se je sicer zgodil že mnogo pred tvojim rojstvom. In čeprav se je na ladji pred teboj potapljala že množica potapljačev, ki so do potankosti prečesali vse luknje, skrite sobane in s koralami prekrite kotičke, ob vsakem zamahu s plavutkami po tihem pričakuješ, da se bo od nekje zalesketala skrinja z izgubljenim zakladom.
Will, potapljaški vodič – dive master, ki na otoku Sangat skupaj z ostalimi dive masterji vodi potope po coronskih wreckih, nama skrinje z zakladom ni pokazal. Morda jo je po kakšnem od nekaj tisočih potopih, ki jih je opravil na coronskih wreckih, zadržal zase. Ali pa zaklada sploh ne potrebuje. Saj mu, čeprav je to ves čas skušal prikriti s svojevrstnim angleško-sarkastičnim smislom za humor, na Sangatu ni hudega. Je pa – vsakič, ko sva se z njim potopila na enega od šestih za potapljanje primernih wreckov, vztrajno preizkušal najino gibčnost, občutek za orientacijo v prostoru in klavstrofobične težnje. Ves čas naju je namreč pridno usmerjal skozi najožje odprtine in utesnjene prehode. V njih je bilo treba v trdi temi s svetilko ves čas paziti, da z neprevidnimi gibi ne bi dvignila sedimenta in uničila vidljivosti v že tako mrakobnih in srhljivih hodnikih. Will seveda wrecke pozna do potankosti. Sama pa se na trenutke le nisem mogla popolnoma otresti bojazni, da bomo v labirintu prehodov in soban izgubili občutek za smer.
Strojnica, japonske pismenke in naftne cisterne
A je nervozo vedno znova premagala raziskovalna sla in pustolovsko navdušenje nad vsakim novim “odkritjem”:
na bojni Akitsushimi smo plavali mimo strojnic z motorji in zobniki, mimo dvigala za dvigovanje letal in v ozko nadzorno sobo, kjer je bilo še vedno razločno razpoznati nadzorno ploščo, pokrito z gumbi, tipkami in merilnimi napravami. Na Olympiji Maru so v eni od kabin vrvi ostale zložene tako, kot so jih pustili pred 74 leti. Prav tako nedotaknjeni pa so ostali sodi za shranjevanje nafte.Na Kogyo Maru, ki je prenašala potrebne surovine in mašinerijo za gradnjo začasnega vojaškega letališča, so ostale vreče s cementom, traktor in buldožer. Da gre resnično za zgodovinski spomenik 2. svetovne vojne (in ne kakšen namenoma potopljeni “zabavišči park”), pa pričajo razbite plošče z označbami v japonskih pismenkah.Na Iraku so v kuhinji na strop še vedno pripeti kuhinjski pripomočki. V kajuti pa je ob steno naslonjeno kolo, s katerim se je japonski vojak morda peljal po otoku.Na Okikawi Maru smo se spustili skozi gromozansko naftno cisterno. Nato pe še skozi propelerski jašek. Na Morazan Maru pa skozi impresivni kotlovniški prostor, skozi katerega prodirajo žarki dnevne svetlobe.
Potapljaška izkušnja podvodne gotske katedrale
Igra teme in luči, pisanim vitražem podobna “dekoracije” v obliki raznobarvnih koral in enakomerno šumenje morske globine, ki ga prekinjata zgolj zvok lastnega vdiha in žlubodranje izdihanih mehurčkov, ustvarjajo misteriozno vzdušje, ki je še najbližje mistični atmosferi kakšne mogočne gotske katedrale. In ko iz notranjosti izploveš na palubo ali na ladijski bok (večino ladij je namreč ob silovitem trčenju ob morsko dno prevrnilo na stran), te pred dvigom nazaj na površje pričaka še slikovit podvodni “vrt”. V njem se na ladijski lupini “važijo” korale vseh možnih barv in oblik. Po njih pa se “pasejo” jate rib – naravni ekosistem, ki se zaradi prijaznih življenjskih pogojev (voda ime tudi na globini do 40 metrov skoraj 30 stopinj!) bohoti kot pomladanska narava.
Jezero Barracuda na otoku Coron – potapljanje kot v turški savni
Potapljanje v coronskem zalivu je res ena sama izkušnja. Stimulans za tisto, česar oči še niso videle in česar telo ni izkusilo še nikoli poprej. A če plazenje med ozkimi prostori japonskih wreckov še ni dovolj, otok Coron, ki je od otoka Sangat oddaljen dobre pol ure poskakovanja na gliserju, v rokavu skriva še eno presenečenje. Ki prav tako na preizkušnjo postavlja človekovo senzorično zaznavanje. Jezero Barracuda (ime je dobilo po barakudah velikankah, ki v jezeru z zlovešče bolščečim pogledom resnično priplavajo neprijetno blizu …) je jezero na severozahodnem delu Corona. V njem se prelivata tako sladka kot slana voda. Pogled nanj je čudovit že s površja. Jezero obdajajo za Palawan značilni apnenčasti klifi, ki te pozdravijo, ko s čolnom pripluješ v zaliv. Po desetminutnem vzponu, kjer je potrebno s polno potapljaško opremo premagati nekaj stopnic ter vroče in soparno ozračje, se pot spusti proti obali jezera, v katerega se po hoji navkreber poženeš po osvežitev. Pa nič ne pomaga. Voda ima na površju kopalniških 28 stopinj. Pravi žur pa se začne, ko nadaljuješ spust v globino. Na 14 metrih te namreč preseneti termoklina. In hitro ti postane jasno, zakaj so te v potapljaškem centru svarili, da na potop nikar ne nosi neoprena. Iz za telo zmernih 28 stopinj se začne merilnik temperature na potapljaškem računalniku naglo povzpenjati. Dokler ti pri 38 stopinjah zamahi s plavutmi postanejo precej naporni. Celo guma, ki masko drži na obrazu, se zaradi za potapljanje nenavadne temperature hecno zmehča. Prav želiš si vrnitve nazaj proti površju! Ponovni stik s “hladnejšo” vodo v zgornjem pasu pa paše kot hladen tuš po tridesetih minutah v turški savni.
“Dolgočasni” honeymoonovski Sangat
Po celodnevnem raziskovanju potopljenih naravnih in zgodovinskih čudes pa paše tudi povratek na “dolgočasni” honeymoonovski Sangat. In dnevna rutina, ki se je ne bi naveličala še nekaj časa: splakniti potapljaško opremo. Preveriti, če so opice z balkona bungalova odnesle kakšno brisačo (do bungalova greš seveda po drugi poti, ker te po običajni ne spusti opičji alfa samec). Tuš in umivanje las, sveža majica, in počitek na viseči mreži. Potem obvezni mangov šejk, poglavje v knjigi, večerja in mojitoRock baru (ki se – mimogrede – tako ne imenuje zaradi vrste glasbene spremljave, ampak zato, ker je – dejansko – vklesan v skalo). Za lahko noč pa zvezdnato nebo in valovanje morja.
Kaj drugega sploh še potrebuješ?!