To je Harry.
Harry se je pred dvema letoma rodil na barki sredi Filipinov. Mornarsko življenje mu je bilo tako rekoč položeno v pasjo zibko. Njegov lastnik se mu je odpovedal in ga odvrgel na ulice pristanišča, v trop ostalih potepuhov, ki oblegajo ulice El Nida. Ampak Harry ni šel za brezdomca. Harry si je poiskal mornarsko službo in se pred pol leta pridružil posadki ekspedicije Tao.
Na predvečer filipinske odprave Tao – Dodo in ekipa
Tako je Harryjevo zgodbo povedala gospa, ki je naju in še šestnajst drugih popotnikov z vsega sveta na predvečer ekspedicije po otočju Palawan od El Nida do Corona, sprejela na spoznavnem sestanku. Na uvodnem srečanju sva poleg Jaimeja in Cataline iz Kolumbije, Davida iz Švice, Sammy, Ewouda, Elske, Joosta in Karlin z Nizozemske, Cormaca in Marie z Irkse, Mariane in Carol iz Brazilije, Patricie in Pookie s Tajske, Guya in Helene iz Francije ter Travisa in Claire iz Kanade (pa seveda Harrjya s čolna) spoznala tudi vodjo odprave Dodo-ja.
Dodo – vodja naše odprave
Čeprav Dodo pri Tau dela že štiri leta, letos pa je postal vodja ekspedicije, je bil pred sestankom vidno nervozen. Osemnajst parov oči, prav tako malo nervoznih in v pričakovanju neznanega, ga je gledalo in pozorno poslušalo, kako naj se pripravimo na prihajajočo dogodivščino. Kako naj spakiramo svoje drybag-e. Kaj vse v njih ne sme manjkati. In kaj lahko ostane v prtljagi, ki bo naslednjih pet dni spravljena na suhem pod palubo. Začetna nervoza je skozi uro počasi izginjala. Tudi s pomočjo jungle juica, s katerim smo nazdravili začetku odprave.
Jungle juice je mešanica ruma, ananasovega soka in sveže stisnjene limone. Z jungle juicom bomo vsak dan otvorili večerni happy hour. Prvi kozarec ali dva bosta na hišo, da se malo sprostite, ostalo pijačo pa si boste kupili v baru.
Tako nas je z jungle juicom “spoznal” Dodo, ki se mu je kljub vedno bolj sproščenemu vzdušju ob vsakem požirku dodatno zapletal jezik.
Tao – zgodba, ki se je na Filipinih postavila ob bok otoškemu masovnemu turizmu
Zgodba o Tau (kar po filipinsko pomeni “človek”) se je sicer začela že osem let, preden se je Tau pridružil Dodo. Organizacijo je leta 2006 skupaj s prijateljem ustanovil na Filipinih rojeni Eddie. Lepote svoje rojstne države je želel na privlačen, a hkrati trajnosten, za lokalno okolje vzdržen način, deliti s turisti. In začel se je Tao. Dodo nam ga je predstavil kot družbeno odgovorno organizacijo. Za lažjo predstavo pa gre za neke vrste ne-tipično, anti-turistično potovalno agencijo z inovativnim poslovnim modelom. Glavni in edini prodajni produkt podjetja so organizirani večdnevni izleti. Pri tem se organizatorjitrudijo (in odlično jim uspeva!) biti ravno nasprotno od tega. Zato Tao svojih izletov tudi ne imenuje “izlet”. Gre bolj za odpravo, za neke vrste osebno potovanje. Na njem posadka sicer ponudi osnovni organizacijski okvir in usmeritve, končni “izkupiček” – lastna izkušnja – pa je odvisen od skupine in od vsakega posameznika.
Tipični Tao dan po filipinsko
V osnovi gre takole – ekipo sestavlja do največ dvajset popotnikov in osem članov posadke (vodja odprave, vodnik, kapitan, mehanik, kuhar, kuharjev pomočnik, skrbnik sidra, barman in kapitanov pomočnik – kuža). Večinski del zgodbe (mogoče je izbrati med tro- ali petdnevno odpravo) se odvije na predelanem tradicionalnem filipinskem čolnu. Ta v izbranem časovnem okvirju odpravi pot po otočju Palawan – od El Nida do Corona ali v obratno smer. Na poti se čoln ustavi na rajskih, sicer težko dostopnih otokih. Tam je čas za plavanje, snorklanje ali pa preprosto za poležavanje na plaži ali palubi. Aktivnosti so priporočene, a ne zapovedane. Ker ne gre za izlet, ampak odpravo, je vsakemu posamezniku prepuščeno, kako si bo oblikoval dan. Vsak večer se čoln zasidra na enem izmed bolj ali manj obljudenih, včasih pa celo neposeljenih otokov. Tam je Tao na plažah uredil tako imenovane bazne tabore. To so preproste bambusove utice, kjer po na čolnu pripravljeni večerji in po nekaj kozarčkih jungle juice zaspiš pod zvezdami in se zbudiš – če imaš srečo ob zvokih džungle. Ko je v bližini vas, pa ob prvih petelinjih krikih. Sanitarije in kopalnica so po robinzonsko. Telefona pa za kaj več kot fotografiranje ne moreš uporabiti, saj signala ni.
Filipinski digitalni detox
A tako imenovani “digitalni detox” in mantra o “vrnitvi k naravi” nista edino, s čimer je Tao na prste stopil masovnim island hopping izletom, ki jih v El Nidu po sistemu A, B, C, D štancajo kot po tekočem traku. Izjemen je predvsem način, kako je Tao želje turistov po odkrivanju filipinskega tropskega raja na nevsiljiv način uspel združiti z lokalnim okoljem. In celo pomagati pri njegovem napredku. Ne samo, da na čolnih in v menedžmentu Tao zaposluje vaške fante in dekleta (pogosto so to nešolani mladeniči iz – kot bi temu rekli na Zahodu – socialno neperspektivnih okolij). Podjetje svoj izkupiček intenzivno vlaga v izboljšanje infrastrukture otoških vasi, v gradnjo šol in v izobraževanje lokalnega prebivalstva. Kot pravijo sami – še vedno so podjetje, dobičkonosni biznis. Ne dobrodelna organizacija. A takšno podjetje, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja z okoljem in z ljudmi, iz katerih črpa svoj dobiček.
Preklop na island time
Obljuba o drugačni izkušnji, o odkrivanju idiličnih plaž, na katerih ti ni treba poslušati Despacita, ki odmeva še iz stotih drugih čolnov, pa tudi navdušujoča zgodba organizacije Tao, ki daje upanje, da s turizmom le ni potrebno vedno pomagati k uničenju pristnosti nekega kraja. Vse to naju je prepričalo, da klasični El Nido island hopping raje zamenjava za pet dni brez tuša in WC-ja.
Odpravo smo začeli naslednje jutro, ko smo se s skupino in posadko srečali v pristanišču v El Nidu. Dobili smo se ob točno osem-nič-nič. To pa je bilo tudi zadnjič, ko smo v petih dnevih smeli (in na koncu tudi želeli) vprašati za uro. Od trenutka, ko v El Nidu zapustiš kopno, namreč preklopiš na otoško uro – na island time. Ta ura nima kazalcev in dela dneva ne kaže na številčnici. Island time ima zgolj zajtrk, kosilo in večerjo, zoro in mrak, svetlobo in temo.
Kdaj na otoku zajtrkujemo? – Ko se zdani. Kdaj večerjamo? – Ko se stemni. Kdaj bo kosilo? – Ko bomo lačni. Kdaj odrinemo iz baznega tabora? – Po zajtrku. Kdaj prispemo v bazni tabor? – Pravočasno, da bo še svetlo.
Koliko že je ura? Island time!
Tako približno je šel pogovor, ko smo prvi dan na red in disciplino, na koledarje in urnike navajeni Zahodnjaki, še čutili potrebo, da bi si nekako organizirali dan. A Dodo in vodnik Niel se nista dala. Odgovor na vprašanje: “Koliko je ura?” je bil vedno enak: “Island time.” Ko si vprašal prvič, poskusil še drugič in tudi tretjič ostal brez zadovoljivega odgovora, ko tudi poizvedovanje o tem, kam gremo ter kaj bomo tam počeli, pri Dodo-ju in Nielu ni obrodilo sadov, si pač nehal spraševati.
Čas je …
Nekaj časa me je še kljuvala v podzavest vcepljena misel, da je čas denar. In po tem, ko smo iz El Nida odpluli v modro, sem nekaj časa še postopala po palubi in razmišljala, ali se vseeno ne bi nekako dalo pretentati island tima in časa koristno oplemenititi. Pa sem hitro ugototovila, da Emersona 7 – našo ladjo – obhodiš v največ pol minute. Da je za vse poskrbljeno in da je moj angažma pravzaprav čisto odveč. In takrat je bilo zadnjič, ko sem v petih dneh pogledala na uro. Ročni Daniel Wellington se je tako ali tako že po prvem dnevu potovanja (potem ko sem ga na plaži Duli pred kopanjem pozabila sneti) ustavil na 12:07. Mobitel pa sem pospravila v dry bag in ga od tam potegnila le še za kakšno fotko.
Vrnitev ukradenega časa
Mislim, da je bil to najboljši del potovanja. V času ekspedicije smo, četudi za kratek čas, dobili nazaj privilegij, ki nam ga sicer v resničnem življenju kradejo služba, šola, vsakdanje obveznosti, načrti za prihodnost, celo hobiji. Privilegij, da svojega življenja ne živiš po vnaprej določenem urniku. Ampak tako, kot ti narekujeta duša in telo. In tako, kot ti veli mama Narava. Jedli smo, ko je iz provizorične kuhinje na čolnu ali v baznem taboru zadišalo in so zakrulili želodci. Ko smo želeli mir, smo se s knjigo umaknili na premec ali pod prvo palmo na plaži. Ko nam je bilo vroče, smo skočili v morje. Zvečer smo zaspali zgodaj – ko je bila tema in v baznih taborih ni bilo elektrike. Zbudili pa smo se zgodaj, ob prvih zvokih in šumih utripajoče jutranje narave. Zbudili smo se spočiti. Zares spočiti. Kot že leta ne. Kljub temu, da je bilo zgodaj. Zelo zgodaj. Verjetno že pred peto (čeprav zares ne vem).
Filipinska kulinarika – pašta in pizza?
Druga najboljša stvar ekpedicije Tao je bila hrana. Pa ne samo zato, ker je bila dobra. Ampak ker je ob pomanjkanju časovne orientacije postala osrednji dogodek dneva. Hkrati pa je štetje prisotnosti članov ekipe pri enem izmed treh dnevnih obrokov postalo dober pokazatelj, komu tisti dan nagaja želodec …
A najprej o sami hrani. Filipinska kulinarika sama po sebi ni nekaj, čemur bi bilo (tako kot na primer danski kuhinji), vredno posvetiti svoj zapis. Kljub nekaterim sorazmerno okusnim značilnim jedem, kot so adobo, kare-kare ali kaldereta, sem filipinsko kulinariko občutila kot čudno zmes deloma azijskih in deloma ameriško-evropskih vplivov, za katero se zdi, da je bližina foodie središč, kot je Tajska, ni niti oplazila. Filipinci pogosto posegajo po “naši” hrani (predvsem so nori na pašto in pizzo). To se pozna tudi na njihovi povprečni “širini” (sploh v primerjavi s sicer večinoma vitkimi Azijci). A tudi na tem področju je Tao svet zase in ni vrag, da bomo čez nekaj let brali recenzije restavracij z michelinovimi zvezdicami, ki so na Filipinih kot gobe po dežju zrasle po tem, ko je Tao sprožil gibanje nove filipinske kulinarike.
Bodoča michelinova restavracija po filipinsko
Za naše želodce sta skrbela chef Noney in suchef Joey. Oba sta se svojega poklica priučila v glavnem baznem taboru, na sedežu organizacije Tao, kjer vsi člani posadke opravijo nekaj mesečno šolanje. Tam sta natrenirala pripravo jedi, ki navdih črpajo iz filipinskega okolja in kulture. A je njihovo recepturo Tao “izumil” na novo. Jedi, ki sta jih Noney in Joey pripravljala v za kakšnega michelinovega chefa nemogočih razmerah (večinoma v miniaturni kuhinji s plinskim štedilnikom na pozibavajoči se ladji), je tako mogoče preizkusiti zgolj v “restavraciji Tao”. Raznolikost večinoma ribje-zelenjavnih jedi ob obvezni spremljavi riža je bila neverjetna, pri okusu pa je gotovo pomagalo tudi dejstvo, da so bile sestavine sveže, kot ne morejo biti sveže v nobeni restavraciji. Ribo za sashimi s sojino omako, čiliji in limetami calamansi so pred pol ure potegnili iz vode. Banane, postrežene v mladem kokosu pa smo zjutraj v baznem taboru potrgali s palme. Zelenjavo so nam v zaboje spakirali v glavnem baznem taboru, kjer imajo svoj organski vrtiček. Prašička za pripravo tipične jedi lechon (po naše bi bil to odojek na žaru), pa so na dan poslednje večerje še živega iz majhne kmetije v bližini baznega tabora pripeljali na čoln. Tam je končal svoje življenje in postal večerja. Kot se za “nobel” restavracijo spodobi, je Noney pred vsakim obrokom jedi tudi predstavil, prezentacijo pa vedno zaključil z “bojnim” vzklikom “Attack!”, ki je naznanil začetek pojedine.
Težave v raju
Prav vesela sem bila, da sem z zastrupitvijo želodca opravila že v El Nidu. In mi tokrat ne bo treba pisati o zdravstvenih težavah tako kot tukaj in tukaj. Ob trdnem prepričanju, da se zastrupitev gotovo ne more ponoviti dvakrat in v stilu dobre slovenske “stran pa ne bomo metali”, sem tako na krožnik vsakič naložila še drugo porcijo.
Vsi niso imeli te sreče. “Bolezensko epidemijo” je že pred prvo večerjo otvoril Janin, ki ni mogel zdržati niti nekaj zamahov od ladje do plaže in je z na pol prebavljenim kosilom razveselil ribe. Zvečer se mu je pridružila Nizozemka Sammy. V naslednjih petih dnevih pa so eden za drugim, razen štirih “preživelih”, podlegli tudi vsi ostali. Jaz sem razumevajoče modrovala in vsak dan novega trpečega tolažila, da zastrupitev – preverjeno – traja največ 24 ur. Proti koncu odprave sem tolažila tudi sebe, ko se je nadloga (zaradi že utrjenega organizma sicer v veliko bolj blagi obliki) ponovila še enkrat.
Skupinski obisk “straniščne vile”
Za skupinsko obiskovanje “stranišča” (ne na tistem na ladji, še manj pa na tistih v baznih taborih – oba “na štrbunk” in s pripadajočim čebrom, iz katerega si z manjšim lončkom zajel vodo za splahovanje – si prostovoljno ne bi želela preživljati več časa) seveda ni bila kriva prehrana, ampak robinzonska narava ekspedicije. Da smo se na poti lahko ustavljali na osamljenih otočkih s prečudovitimi plažami, z želvami snorklali na neokrnjenih grebenih in prenočevali na plažah, za katere že naslednji dan nismo bili prepričani, ali smo o njih morda samo sanjali, je bilo potrebno plačati svojo ceno. Kljub temu, da je posadka Tao za nas skrbela kot za goste luksuznega hotela (za prenočitev so v bazni tabor s čolna na primer pripeljali blazine in čisto posteljnino), pa se dejstvu, da smo z izjemo pitne vodne v kanistrih, na tekočo vodo morali počakati do konca ekspedicije, ni dalo izogniti. Po tem, ko smo se na otokih igrali z vaškimi otroki in jih zabavali s fotografiranjem, pestovali štirinožneže in na tleh iz kokosa srkali kokosovo vodo, smo se zvečer lahko umili podobno, kot smo spirali stranišče. S čebrom postane vode. “Tuširali” smo se bolj iz navade. V resnici pa smo bili ves čas malo umazani.
Umazani, bolani in najbolj srečni na svetu
Pa se ni nihče pritoževal. Vsi smo vsak pri sebi malo trpeli. In s kislim nasmeškom na obrazu čakali, da zastrupitev mine. In ko je minila, smo že pri naslednji večerji ob oblizovanju prstov in ob kozarčku jungle juice ostalim vživeto razlagali, se muzali in krohotali, kolikokrat (in iz katere luknje) smo prejšnji dan izločali. Ko smo se čez dan čudili barvam in raznolikosti novega koralnega grebena, se zasidrali ob plaži, še bolj rajski od tiste včeraj, občudovali apnenčaste klife, se navduševali nad vsakič bolj odmaknjenim in zelenim baznim taborom s samo našo plažo, zvečer pa v neobremenjenem vzdušju delili potovalne izkušnje z ostalimi, je bilo slabo počutje le še bežen spomin.
Spomin na dogodivščino, o kateri bomo še nekaj časa pripovedovali in pisali. A z zavedanjem, da je ne bomo nikoli mogli povedati tako, kot smo jo lahko začutili.