To je Dionisio.
Gospod Dionisio nama je zaračunal petdeset filipinskih pesov (približno en evro), da sva lahko izposojen razjahan, na vseh straneh do dobra obdrgnjen motor z razbitim levim smernikom, pustila na parkirišču ob plaži Duli El Nidu. Pravzaprav ni bilo parkirišče. Bolj zaplata mivke z nekakšno skupaj zbito utico, iz katere nama je Dionisio pokazal na tablo, kjer je bila zapisana cena parkiranja. Čemu morava plačati, da lahko pod palmo ob plaži pustiva motor, ga rajši nisva vprašala.
Verjetno bi na takšno vprašanje odgovoril podobno, kot bi odgovorila Dionisijeva kolegica, ki sva ji malo pred tem prav tako izročila petdeset pesov. Za “vzdrževanje ceste”, ki je vodila do plaže … Pa sva tudi njo pozabila vprašati. Preveč sva se ukvarjala z divjim poskakovanjem motorja, ki ga je zaradi globokih vdolbin v mivki, korenin in s peskom prekritega kamenja, metalo in odnašalo na vse strani. Malo sva se zabavala, malo pa naju je skrbelo, da nama bo sicer že tako razbit motor ušel izpod nadzora. Ali pa bova vsaj obtičala. Jaz sem na polovici obupala in šla zadnji del poti raje peš. Janin pa je motor s spretnostjo, na katero bi bil ponosen še kakšen izkušen bajker, primanevriral do cilja. Zaenkrat nepoškodovanega in brez novih prask.
Dionisio in filipinska zgovornost
Plačilu “parkirišča” se nisva upirala predvsem zato, ker sva se na “podjetnost” lokalnega prebivalstva v tropskih vasicah, kjer se je na hitro, v nekaj letih razcvetel turizem, po tem ko so se nekoč redki obiskovalci razgovorili o njihovih lepotah, že navadila. Poleg tega pa naju je Dionisio, ko je bankovce z eno potezo, kot da bi ga skrbelo, da si bova premislila, spravil v žep, zamotil s svojo gostoljubno zgovornostjo. Na hitro smo obdelali vse običajne ice breaker-je. Da sva iz Slovenije, da je Slovenija v Evropi, zraven Italije in Avstrije. Pa da smo zelo majhna dežela, samo dva milijona. In to je – nič novega – čudilo in zabavalo Dionisija.
Ha, država s samo dvema milijonoma prebivalcev! – Njih na Filipinih pa je več kot sto milijonov. Trinajsta največja država na svetu po številu prebivalcev! – Kateri jezik pa govorimo v So-lo-vi-ni-ji? – A tako, svoj jezik da imamo?! Zanimivo, pa takšna majhna država! – Ampak znamo tudi druge jezike. Se moramo naučit, da se lahko sporazumevamo po svetu. Tudi midva znava nekaj jezikov. Angleško, nemško in malo špansko. – Špansko?! – Tudi Dionisio zna špansko – Hola! Cómo estás? Tu eres mi amigo.
El Nido – špansko “gnezdo” na jugu Filipinov
Da smo se z Dionisijem v nekaj osnovnih frazah pomenili po špansko, ni veliko presenečenje. Dionisio je v šoli, kot nama je povedal, obiskoval predmet Španščina 1, 2, 3 in 4. To je posledica zgodovine Filipinov, ki jo je med drugimi zaznamovala španska kolonializacija v devetnajstem stoletju. Občina El Nido v provinci Palawan se je pod Španci imenovala Bacuit. V zgodnjih petdesetih letih pa so temu območju nadeli ime, ki še do danes spominja na njegovo špansko preteklost. “El nido”, kar po špansko pomeni “gnezdo”, je svoje ime dobil po znamenitih gnezdih, ki jih na tem območju v odprtinah v prav tako znamenitih apnenčasto-kamnitih formacij spletajo ptice.
Plaža Duli – fotografija iz turističnih katalogov
Po učni uri filipinske zgodovine, ko sva od poti popolnoma preznojena in prašna nestrpno pogledovala proti plaži, v smeri odrešujoče modrine, se je tudi Dionisio spomnil, zakaj nama je pravzaprav pokasiral petdeset pesov. Turista iz države, za katero je slišal prvič, sta se prišla kopat v tropski paradiž. No, Dionisio je ob plaži odrasel in se mu belina obalnega peska, turkizna voda in palme verjetno ne zdijo nič pretirano posebnega. Se je pa vseeno pohvalil (mogoče tudi zato, da bi si razložil najino vzneseno vzdihovanje nad rajsko lepoto, na katero se je odprl pogled ob koncu ceste), da plaža Duli med obiskovalci ne slovi zgolj po svoji lepoti. Ampak takrat, ko so valovi pravi, tu prirejajo velika surferska tekmovanja.
V času najinega obiska nisva videla nobenega deskarja. Pravzaprav poleg Dionisija na plaži Duli sploh nisva videla skoraj nikogar. Tropsko popolnost sva si tisti dan delila le s peščico drugih obiskovalcev. A tudi te so se na nekaj kilometrov dolgem zlato lesketajočem pesku porazgubili. Občutek sva imela, da je El Nido, kljub temu, da sva bila tam v vrhuncu sezone, čakal samo naju.
El Nido in plaža Duli – filipinski tropski raj
In res je bilo lepo. Kaj lepo – čudovito, sanjsko, rajsko, dih jemajoče in kar je še teh tipičnih pridevnikov. A drugače kot stereotipno se plaže Duli ne da opisati. Če bi morala poiskati vzorčni primer tiste najbolj kičaste plaže iz turističnih katalogov, ki prikazujejo najboljše honeymoon destinacije in pod njimi stoji napis “tropski raj”, bi bilo to to. Plaža Duli. Brez lepotnih napak.
Sicer pa plaža Duli ni osamljen predstavnik tropske popolnosti na Filipinih. Takšno je celotno območje Palawan. Večji otok, ki ga obkroža nešteto manjših, poseljenih in neobljudenih otočkov. El Nido, provinca na severu Palawana, pa si je med turisti v zadnjih nekaj letih sploh pridobila naziv najbolj zaželjene potovalne destinacije.
In to prav zaradi številnih lagun, skritih zalivov in plaž, ki jih nekateri seznami in lestvice uvrščajo na najvišja mesta najlepših plaž na svetu. Še pred kratkim so majhno, revno (in še vedno bolj kot ne umazano in zanikrno) “mesto” začeli oblegati zahodnjaki, ki danes v precejšnjem številu rinemo gledat to rajsko naravno čudo.
El Nido in A, B, C, D izlet z ladjico
Domačini so se najprej entuziastičnim backpacker-jem, vedno bolj pa tudi izdatno podprtim, nad all-inclusive resorti navdušenim obiskovalcem prilagodili z udobnimi namestitvami in kulinarično punudbo, predvsem pa z vodenimi izleti. Na teh turiste nabašejo na ladjico (velikost osebnega prostora in interakcija s kolegi popotniki je pogojena s tem, koliko si za izlet pripravljen odšteti). Ladjica nato v enem dnevu, od jutra do mraka, obdela lagune in plaže, ki si jih izbereš v okviru svojega izleta. Za lažjo organizacijo so vsakega od štirih vrst takšnih izletov označili kar kot tour A, B, C in D. Tako je turistom hitro jasno, kaj bodo dobili za vloženi denar, ne glede na to, na katerem štantu v mestu bodo rezervirali svoj izlet.
Odkrivanje El Nida malo drugače …
Pred odhodom na Filipine sva bila nekaj časa trdno prepričana, da bova v El Nidu tudi sama izbrala enega izmed izletov. In nadvse resno in sistematično sva primerjala otoke in plaže na seznamu vsake izmed štirih črk. Pa naju je hitro odvrnila gneča. Na nobeni izmed v izlete vključenih plaž seveda nisi sam. Tam je še petdeset, šestdeset podobnih ladjic, ki v zaliv pripeljejo ob približno istem času. Potem pa ob zvokih glasne glasbe od sonca že lepo rdeče ožigosani island hopper-ji poskačejo s čolna. Večina z Gopro-jem zaplava proti obali. Trume kitajski turistov pa na gladini bingljajo iz živo-oranžnih rešilnih jopičev in si nerodno prizadevajo, da bi dogodivščino zabeležili s telefoni v vodoodpornih ovitkih.
Najbolj razvpitim in kljub imenu nič kaj “secret” plažam, kot so Secret Lagoon, Small Lagoon, Secret Beach in tako dalje, sva se zavestno odpovedala. Namesto tega sva raje izbrala robinzonsko ekspedicijo Tao, kjer skupaj s podobno mislečimi popotniki iz vsega sveta in lokalno posadko na predelani tradicionalni filipnski ladji v petih dneh na poti do Corona prenočuješ na težko dostopnih plažah. V provizoričnih bambusovih utah, brez pravih sanitarij in brez internetne povezave.
El Nido ob pivu in sončnem zahodu
El Nido pa sva raje “občutila” peš in predvsem na dveh kolesih. Takoj, ko naju je voznik za El Nido tipičnega tricikla (na navaden motor poveznjena železna kabina, v kateri je prostor ravno za dva (ne predebela) potnika in nekaj prtljage) odložil v hotelu, sva najela motor in si v dveh dneh poleg plaže Duli ogledala še njeni bolj znani sorodnici. Plaži Nacpan in Las Cabanas. Obe nič manj “katalogovski”, vseeno pa v primerjavi s plažo Duli dovolj obljudeni. Da si v baru na plaži lahko naročiš pivo ali koktejl in ob pogledu na sončni zahod v miru preganjaš jet lag.
El Nido – Filipinka z umazanimi in smrdljivimi čevlji
Ko spiješ premalo, da bi bil pijan in ravno prav, da ti postane prijetno vseeno in se samo še čudiš naravi, ki je na Zemlji ustvarila takšno vizualno skladnost, hitro pozabiš (ali pa pravzaprav sploh nikoli ne opaziš), da filipinska princesa pod čudovito razkošno obleko skriva umazane čevlje. El Nido niso samo – če si rek sposodim iz angleščine – “mavrica in samorogi”.
Filipinski tropski raj pod sveže pobeljeno fasado skriva tudi plat, ki je nerazvita in grda. Predvsem pa je umazana in smrdi. Kljub naglem vzponu turizma v El Nidu v zadnjih petih letih, ko so na sosednjih manjših otokih nastali tudi luksuzni hoteli, za katere je potrebno na noč odšteti po več sto evrov in si zato pred prihodom naivno pričakuješ, da boš tu deležen malodane enakega udobja kot doma, je resnica drugačna.
Pomanjkanje privilegijev “prvega sveta”?
V mnogih pogledih sva se v El Nidu srečala s situacijami, ki so nama bile tuje na preteklih potovanjih tudi v na videz bolj zakotnih deželah jugovzhodne Azije. Kot sta na primer Kambodža ali Laos. V El Nidu so bankomati še vedno redki, pa še iz tistih nama s slovenskim Maestrom ni uspelo izvleči denarja (še dobro, da sva se z gotovino založila že na letališču v Manili). Na wifi se lahko priključiš samo, če imaš srečo, pa še takrat te ob hitrosti nalaganja strani ali slik na družbena omrežja hitro mine novodobna digitalna zasvojenost.
A ne gre le za manjko privilegijev “prvega sveta”. V El Nidu je težava predvsem v neurejeni infrastrukturi in v objektih, ki so jih v mestu zgradili na črno. Pri tem pa “pozabili” na primerno ureditev kanalizacije. Iztrebki in smeti se tako prosto izlivajo v morje, onesnažujejo pitno vodo in okolje, zaradi česar imunski sistem na sterilno okolje navajenih zahodnjakov hitro protestira.
Panorama – zeleno skrivališče pred sovražnimi bakterijami
Ko sem tako že po enem dnevu od prihoda v El Nido ne terasi na novo zgrajenega in pred kratkim odprtega hotela Panorama, v katerem sva bivala, obupano sedela po nočni bitki z zastrupitvijo želodca, mi je eden od treh iz Španije preseljenih lastnikov hotela povedal, da v El Nidu zboli sedemdeset odstotkov turistov. V vzpodbudo me je potolažil s podatkom, da pri večini simptomi zastrupitve pojenjajo v roku 24 ur. Do takrat pa je v pomoč ponudil uslužnost hotelskega osebja, ki mi je tisti dan razumevajoče prinašalo vodo, sveže stisnjen sok iz pomaranče, ananasa in korenčka ter kruh brez vsega.
Panorama je bila tako za en dan zatočišče pred zlobnimi bakterijami, ki so mi poskušale uničiti dopust. In v takšnih primerih je človek vesel, da je bil pri rezervacija hotela izbirčen. V estetsko zasnovani zeleni oazi s čudovito arhitekturo bungalovov okrog osrednjega dvorišča mi skorajda ni bilo žal, da sem se morala za en dan namesto v morju namakati v bazenu.
Včasih sede tudi to. Predvsem je pasalo tisti dan – zaradi ošvohljenega imunskega sistema in zato, ker je bilo treba pred nadaljevanjem potovanja dobro izkoristit stvari, ki se sicer zdijo samoumevne. Udobno posteljo, tuš in straniščno školjko. Z naslednjim dnem sva namreč ostala brez …