To je broen.
Broen je dansko ime za most. Je ena prvih besed, ki sem se jih naučila po dansko. Je pa tudi naslov dansko-švedske kriminalne serije, ki je bila glavni razlog, da sva štirinajst dni pred velikonočnim podaljšanim vikendom – kar tako, iz čistega navdušenja – kupila letalske karte iz Ljubljane do Kopenhagna.
V Kopenhagen – gledat most
Častna – v Kopenhagen sva šla samo zato, da bi videla en most iz enega danskega krimiča. No, ne samo videla! Pravzaprav sva štirinajst dni študirala, kako se bova na velikonočno nedeljo že pred zajtrkom (ker zjutraj je pač najlepša svetloba) vkrcala na vlak na kopenhagenski glavni železniški postaji. Potem čez eno uro izstopila na Švedskem in se iz mesteca Malmö s kolesom odpeljala do pet kilometrov oddaljenega kraja ob morju. Od koder (če je verjeti Googlu) lahko narediš najboljše in najbolj instagramabilne fotke Øresundksega mostu. Odličen plan, ki se je … no, ja, končal – če malo olepšam – s slabostjo, bolečinami v želodcu in prespanim dnevom in nočjo v hotelski sobi. Frdamane fermentirane ribe!
Ampak lepo po vrsti. Danska kuhinja si itak zasluži posebno mesto na tem blogu.
Glavna železniška postaja, Kopenhagen
Danski krimiči in truplo na Øresundskem mostu med Kopenhagnom in Švedsko
Izlet v Kopenhagen sva pravzaprav začela načrtovati že, ko sva se pred kakšnim letom ali dvema navdušila nad nordijsko temačnostjo TV krimi žanra, ki se ga je prijelo ime scandi noir. Takrat mi je nekdo predlagal dansko kriminalno serijo Forbrydelsen (Umor). Ta gladko poseka vse anglo-ameriške kriminalke. Še Hercula Poiroita in Sherlocka Holmesa lahko kar pozabimo. Amaterja! Detektivski sceni po novem vladajo Skandinavci. Pravzaprav Skandinavke. Danka Sarah Lund išče razkosana trupla v Forbrydelsenu. Švedska detektivka iz Malma Saga Noren pa v prvi sezoni Broena s pomočjo danskih kolegov ugotavlja, zakaj truplo na Øresundskem mostu z nogami leži na Danskem, z glavo pa na Švedskem.
Øresundski most – uvod v izjemno kopenhagensko arhitekturo
Øresundski most je tako glavni lajtmotiv vseh štirih sezon Broena. Ta s svojo arhitekturno mogočnostjo tako dobro podpira mračnjaško zateženost glavnih likov, da ti zleze pod kožo. In kar nekako ne moreš otresti misli, da to reč pač moraš videti v živo.
V izogib čudaškosti zgornjega uvoda: tale Øresundski most v resnici ni kar en most iz kar enega danskega krimiča. Prav zares gre za arhitekturno mojstrovino. Ali – če si sposodim pri Wikipediji – “kombinacijo viadukta in predora ter železniške in cestne povezave, ki prečka ožino Øresund med Dansko in Švedsko, v skupni dolžini 16,4 km.” Impozantna železna konstrukcija s švedske strani sredi morja dobesedno potone v globino. Nato se pod vodo nadaljuje do danske obale, od koder lahko z vlakom v nekaj minutah dosežeš Kopenhagen.
Kopenhagenska arhitektura – 1. del: vladna palača in razgled na Kopenhagen
Vau. Če kaj, potem Skandinavci obvladajo arhitekturo. Kamor koli se v Kopenhagnu obrneš, naletiš na nek arhitekturni biser. Pa naj gre za historične zgradbe, kulturne ustanove ali javna, urbana središča.
Najin prvi dan v Kopenhagnu sva tako začela prav pri enem najpomembnejših danskih arhitekturnih spomenikov, ki ima – glej ga zlomka – spet opraviti z danskimi TV nadaljevankami. Borgen (po slovensko “grad”) je vzdevek, ki so ga Danci nadeli v osemnajstem stoletju zgrajeni vladni palači Christiansborg. V njej danes bivata tako danska kraljica kot parlament. In je seveda tudi naslov še tretje danske nadaljevanke s seznama “velikih treh”.
Palača Christiansborg, Kopenhagen
Zgradba je stara in impozantna. Njeno zunanjost lahko v kakšne pol ure obhodiš in pofotkaš brezplačno. Za nekaj danskih kron pa te spustijo tudi na obisk notranjščine. Ker je bil sobotni to-do relativno dolg, sva ogled kraljevih soban izpustila. Sva pa splezala na stolp (no, v bistvu te – presenetljivo tudi brezplačno – peljejo z dvigalom), ki je s 106 metri menda najvišji v Kopenhagnu. Če odmislim mraz, ki se je še bolj v kosti glodajoč zdel zaradi ledenega vetra, je bil razgled s stolpa odlična uvertura v prvi zmenek s Kopenhagnom. S stolpa namreč lahko v enem 360-stopinjskem obratu vidiš skoraj vse, kar mestna veduta lahko ponudi. Ta pomembne cerkve, kulturne ustanove, javne objekte, v daljavi pa se preko Øresundskega mostu vidi celo do Švedske.
Kopenhagenska arhitektura – 2. del: v stilu hrvaške riviere
Na stolpu sva torej nacentrirala kompas na vse pomembne hiše in ustanove, ki sva se jih namenila v treh dneh ogledati in pofotkati od blizu. Det Kongelige Bibliotek – kraljevo knjižnico ali po domače črni biser – stekleni kompleks, ki z nepravilnimi robovi in odsevno črno granitno površino, v kateri se lesketa voda, dejansko spominja na dragoceni kamen. Naprej ob kanalu je prav tako impozantna operna hiša, ki sodi med najsodobnejše v Evropi. Ne po nesreči, saj tudi mošnjiček, ki so ga Danci razprli za njeno gradnjo, po teži menda prekosi vse ostale evropske kolegice. Čez most, na drugi strani kanala je Nyhavn.Pristanišče ob kanalu, obdano s slikovitimi barvastimi hišicami, ki bi bile naravnost očarljive, če ne bi Nyhavn zaradi množice selfy stickov, pozirajočih influencerk, zgovornih vlogerjev in
Kopenhagenska arhitektura – 3. del: iz veganskega kafiča na britof
Ker nama Zrće-vibe ni potegnil (krivim dejstvo, da nisva nosila kopalk, ampak pod vsemi desetimi plastmi oblačil še zimske gate in štumfe), sva peš rajši krenila proti severu. V okrožje Nørrebro , ki je bil s svojo hipstersko-multikulti sceno in “Free Palestine!” grafiti na malo “obšljakanih” fasadh kar dober odmor od nyhavnske množice. Kljub temu, da so nama potovalni blogi v okrožju predlagali predvsem eko-bio-veganske kafiče in vintage butike, pa je namesto organskega zelenega čaja in fair-trade kapučina v spominu veliko bolj ostala še ena arhitekturno-urbanistična izkušnja: britof. Mestno pokopališče Assistens Kirkegård , kjer sta med drugimi pokopana pravljičar Hans Christian Andersen in filozof Søren Kierkegaard. V resnici pa je – kot se v Kopenhagnu zdi za vsako javno površino – veliko več kot to. Assistens Kirkegård je sicer mesto zadnjega počitka, hkrati pa neverjetno navdušujoč park. Nekakšna kontemplativna naravna oaza, kamor se ljudje pridejo sprehajat in v miru razmišljat o življenju.
Kopenhagenska arhitektura – 4. del: v znamenju trajnostne naravnanosti
Kako še tako morbidno zaplato zemlje, kot je pokopališče, spremeniti v kraj, ki pripomore k dobrobiti in dobremu počutju prebivalcev, je svojevrsten dosežek. A v Kopenhagnu imaš občutek, da je za Dance to nekaj povsem naravnega. To je gotovo pripisati dejstvu, da ima Kopenhagen dolgo tradicijo politične volje, da naj mesto in njegove javne površine služijo (večji) kakovosti življenja prebivalcev. Slednja se začne že s trajnostno naravnanostjo in skrbjo za okolje. Ta se kaže že v količini kilometrov, ki jo prebivalci Kopenhagna prevozijo s kolesom. Mesto je z urejeno infrastrukturo tako prijazno kolesarjem, da mnogi menda avtomobila sploh nimajo. K enakemu ravnanju “spodbujajo” turiste in v Kopenhagnu se enostavno MORAŠ voziti s kolesom. Kar z vrhunsko vzdrževanim javnimi kolesi, ki jih z nekaj kliki najameš s pomočjo aplikacije, sploh ni težko.
Kopenhagenska arhitektura – 5. del: nagci na plaži
Na zadnji, tretji dan, ko nama je mesto vendarle prizaneslo z nekaj sonca, sva si s pomočjo aplikacije Donkey Republic izposodila dve živo-oranžni kolesi in se odpeljala južno, v smeri letališa. Cilj: Amager Strandpark in Kastrup Søbad. Nemško govoreči bomo že iz imena razbrali, da gre pri prvem za plažo oziroma park ob Severnem morju.Ta je vzorčni primer danskega občutka za oblikovanje javnih površin, kjer se brišejo in hkrati združujejo meje med javnim in zasebnim. Ob obali stoji kompleks javnih savn. V njem so nagci razgrete okončine brez zadržkov hladili v morju le nekaj metrov stran od plaže, na kateri so družbe v miru malicale svoj smørrebrød. Še malo bolj južno pa so – v tem letnem času sicer toplo oblečeni domačini in nekateri turisti, lovili sončne žarke na polkrožni leseni konstrukciji kopališča Kastrup.
Njegovo izjemnost je težko opisati tako, da bi povzelo preprosto, a vendar dovršeno naravno leseno obliko, ki obiskovalce zaobjame v svoj intimen objem. Leseni pomol te vodi po polkrožni konstrukciji. Ta se postopoma dviguje od morske gladine in obiskovalca varuje pred vetrom in hkrati v svoji sredici nabira sončne žarke. In potem kar sediš, utihneš in ni ti hudega.
Gledaš morje in Øresundski most. Res je carski in naslednjič se zaprmej zapeljeva čez.